Židje ne oproščajo

Balkanski kupci orožja, slovenski (grosupeljsko-kočevska naveza) in hrvaški (hercegovska naveza, ki je še v preiskavi) so ponudbo iz New Yorka z gnusom zavrnili. Petih odstotkov ne damo, saj znamo iz osamosvojitvenih časov v obeh državah sami odlično trgovati z orožjem. Za izločitev Židov so bili tudi Finci (čim manj vpletenih, bolj varno bo), ki so bili tudi sami prepričani, da bodo kot poslovno urejeni Skandinavci zlahka opravili z lahkoživimi Balkanci. Kazen je bila dovolj nagla in vzgojna, kajti Židje po vsem svetu delujejo kot strogo zaprta, vendar vrhunsko vodena skupnost, ki svojim omogoča najti vedno pravi prostor pod poslovnim soncem. Na znotraj so Židje kot globalna država z izjemno urejenimi humanimi in socialnimi razmerji. Vdore od zunaj v svoje sisteme (na primer bančništvo, specialna trgovanja, diktiranje cen v vseh vejah umetnosti) zelo težko prenašajo. Zato je bilo samo vprašanje, kdaj se bo podkupovanje neukih trgovcev z orožjem končalo na sodišču. Hrvatje sedaj skušajo newyorški lobi umiriti prek močne židovske skupnosti v Splitu (potomci znanih židovskih družin Papas, Finzis, Alkalaj), ki v Dalmaciji iz ozadja deluje že od davnega leta 1573, ko so iz Španije pribežali pred preganjanjem kralja Ferdinanda in kraljice Izabele. Vzorčen je njihov vpliv v svetu tudi iz primera velikega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, ki je po poroki z Židinjo Ružo Klein iz Varaždina v hipu postal izredno iskan kipar v svetu.

Zato pa so bili Jugoslovani židovskih korenin, ki so jih zaradi lokalne nestrpnosti raje prikrivali, posebno uspešni v Titovi državi. Ni skrivnost, od kod izvirata Titu takoj po vojni najbližja sodelavca Moša Pijade in Edvard Kardelj (priimek izvira iz židovske skupnosti v nam bližnji Furlaniji). Pijade je bil v zunanji politiki preko židovskih vplivnežev glavna opora Titu in Jugoslaviji pri pridobivanju pomoči iz ZDA, potem ko so nas Rusi z gnusom zavrnili, česar jim prav Edvard Kardelj nikdar ni odpustil. Kardelj pa je bil zadolžen za notranjo ureditev Jugoslavije in moral je domisliti sistem, ki bo ohranjal predvsem načela bratstva in enotnosti v silno zapleteni večnacionalni državi. Vse skupaj se je zdelo idealno zapakirano v samoupravljanje.

Da ne bo pomote, Edvard Kardelj si samoupravljanja ni sam izmislil, pač pa je skrbno preštudiral do takrat najbolj strokovno izpopolnjeno knjigo o upravljanju države Država (iz nje so ogromno prevzeli tudi Američani), ki jo je napisal Leonid (Leonidas) Pitamic (1885–1971), katerega družina izvira iz Gorice, z židovskimi koreninami iz Furlanije. O njem smo, o brezpogojni uporabi izvirov pitne vode kot o naravni skupni imovini, pisali že v prejšnji številki. O dr. Pitamicu so strokovnjaki prepričani, da sodi med pet največjih pravnikov vseh časov, bil je profesor in častni doktor na številnih univerzah po svetu, bil je diplomat in pogajalec na mirovni konferenci v Parizu po 1. svetovni vojni, bil je delegat v Društvu narodov (sedaj Združeni narodi), bil je eden prvih sodnikov v Haagu, bil v kraljevini Jugoslaviji predsednik deželne vlade v Ljubljani, vendar je ostal do konca življenja politično neopredeljen. Med drugo svetovno vojno so ga okupatorji preganjali zaradi pomoči upornim, po vojni pa ga je nova oblast zaradi njegove iskrene vernosti pustila ob strani.

Demokracija samoupravnega humanizma

Ne navijamo za model Kardeljevega delavskega samoupravljanja, ki je bil najbolj nemogoč prav v pretirani socialni toleranci. Držalo se je pravila, da morajo sposobni, izobraženi in delavoljni preživeti tudi lene nesposobneže (recimo gromozansko Jugoslovansko ljudsko armado in nerazvita področja), kar je pomenilo popolno uravnilovko zaslužka, teorijo enakih želodcev in skoraj neopazne razlike pri osebnem standardu. Prvi so idejo samouprave prevzeli Skandinavci, sicer ne v gospodarstvu, pač pa so z visokimi davki na najvišjo raven dvignili skupni standard tako za ljudi (recimo popolna skrb za zdravje, brezposelne, otroke, samohranilke) kot tudi za kakovost okolja in bivanja. Ideja izvira iz trdega kolektivizma pomoči, ki so jo razvili v židovskih skupnostih.

Zanimivo, da so z nekakšno samoupravno obliko kolektivizma v današnjih časih uspeli zlesti iz krize Brazilci, vedno več pa je idej o kolektivizmu (modna oblika besede samouprava) tudi v ZDA, kjer so ugotovili, da že minimalni delež zaposlenega v podjetju pomeni boljše delo, zvestobo in ponos pripadnosti. Gre za vrline, ki jih je novi slovenski kapitalizem, imenovan finančni totalitarizem, popolnoma zatrl. Tajkuni tipa Hilda Tovšak, Bine Kordež, Igor Bavčar, Boško Šrot, politiki (dr. Janez Drnovšek, Janez Janša, niti Borut Pahor) in bankirji (v NLB ga noče razumeti niti sedanje vodstvo) vseh barv v Sloveniji niso mogli nikdar razvozlati izraza collective intelligence (vzajemno razumevanje), ki se vedno bolj uveljavlja v ZDA. Gre za pravilno razumevanje kolektiva, ki je lahko obrtniška delavnica, mala ali srednje velika tovarna, država ali globalna družba. Z vzajemnim razumevanjem se neha neoliberalizem, kar v nadaljevanju pomeni strpno sobivanje in ne pravilo slovenskih novodobnih bogatašev, za katere so manj bogati, a pošteni, le moteč smrad v državi! Natanko tako daleč smo prišli le v Sloveniji. V ZDA je vzajemno razumevanje v državnih razmerjih prvič začelo delovati, ko je zašla v krizo paradna avtomobilska industrija, ki so ji takoj namenili ogromno državno pomoč. Enako se je na krizo v Nemčiji odzvala politika kanclerke Angele Merkel s takojšnjo podporo avtomobilskemu simbolu Oplu. Slednji pa se je Nemcem, ponosnim domoljubom, takoj oddolžil z neponovljivim reklamnim sloganom Wir leben Autos! Wir pomeni »mi zmoremo«, leben pomeni »mi živimo za avto, ki je naše bogastvo«, autos pomeni, da »bo avtomobil v kakršnikoli obliki tudi v prihodnosti naša strast, odgovornost in zaupanje državljanov«! Skratka, kar imaš, kar je dano, v čemer si najboljši, se nikdar ne izpusti iz rok. Enako Američani kot Nemci, kar so tudi oni povzeli po Židih.

V Sloveniji pa uradno še vedno capljamo v neoliberalizmu in finančnem totalitarizmu, namesto da bi se začeli pripravljati na družbeni red, ki prihaja v obliki socialnega samoupravnega humanizma. Če verjamete ali ne, shema novega družbenega reda je verjetno edino v Sloveniji že izdelana in jo že študirajo naši mlajši strokovnjaki, ki čakajo na čas in priložnost, ko bo slovenski poslovni, sodni in politični banditizem sam sebe uničil. Le popoln razpad države se mora zgoditi, prej ne bodo odnehali.