Klasični ekonomisti, od Davida Ricarda do Karla Marxa, so rento razumeli kot pravo antitezo profitu. Bili so v zmoti, pribije, renta je njegova reinkarnacija. Zgodovinska evolucija od rente k profitu, ki so jo predvidevali, je postala tudi del našega zgodovinskega mita, da je buržoazija vrgla aristokracijo. Vendar je zadnje obdobje v dolgem časovnem trajanju pokazalo, da hoče vsak kapitalist profit preobraziti v rento, kar v osnovi pomeni, da bi vsak »buržuj« rad postal »aristokrat«. Nič ni torej od samoodpovedovanja ob nakopičenem kapitalu in vzdržnem šparanju za njegovo vlaganje v nadaljnjo produkcijo. Prvi pogoj za črpanje rente je kakopak, da sem pridobil lastninsko pravico, nadzor nad neko konkretno prostorsko-časovno realijo, ki mi omogoča legalno pridobivanje dohodka iz rente, denimo iz zemljišča, na katerem stoji proizvodni obrat, stanovanjska zgradba ali most čez reko. To mora pravno in politično požegnati politična oblast. Renta je torej povezana s politično močjo in je zato tudi pod udarom tistih, ki tega monopola nimajo. Naš pisec sklene: renta je mehanizem povečevanja profitne mere čez tisto mero, ki bi jo nekdo dosegel na resničnem konkurenčnem trgu. Sama vez med resnično konkurenco in nizkimi profitnimi merami je eno izmed zgodovinskih ideoloških upravičenj sistema svobodnega podjetništva. Vidimo in vemo pa, da kapitalisti konkurence ne marajo, hočejo monopol. Če ne monopol, ki ga vendarle skušajo preprečevati različni pravni predpisi, pa vsaj oligopol. Kapital želijo akumulirati prek rente, ne z ustvarjanjem profita.
Kaj ima vse to opraviti s širšim področjem kulture, z umetniškim ustvarjanjem, čigar »proizvodi« hočeš nočeš neizpodbitno imajo značaj tržnega blaga. Za zdaj še verjamemo – no, vsaj v nekaterih delih sveta, od Evrope, Avstralije in Latinske Amerike do Afrike – v civilizacijsko pridobitev, da so umetnost, določeni kulturni izdelki in umetniški dogodki navzlic vsemu nekaj posebnega, vrednega in plemenitega, da predstavljajo nekaj višjega na lestvici človeške ustvarjalnosti, saj so pristnejši, neposrednejši in bolj zagonetni od izdelkov, proizvedenih v tovarnah za množično proizvodnjo in potrošnjo. Zato nekje še pride do intervencije države, lokalnih oblasti, skratka do političnega konsenza glede posega v ta rentniška razmerja. To je področje, kjer se nenehno bije boj za kulturno izjemo. Ni nekaj samoumevnega, še najmanj je nekaj danega.
Vsakdo ve, da umetnostna galerija, glasbeni klub, kulturni dom, kjer slikar in glasbenik razstavljata »proizvod« svojega dela in sta zanj kolikor toliko plačana, lahko obstanejo le tako, da ti prostori ustvarijo dovolj dobička za plačilo rente lastniku prostora. Oziroma, če je to del doseženega političnega konsenza, da del teh stroškov nase prevzame država ali mesto. To je morda še najbolj standardna, vsakdanja situacija glede problema rente in kulturne produkcije.
Toda geograf David Harvey v izvrstnem spisu o »umetnosti rente« (2002), ki se dotika ravno področja kulturne produkcije, opozarja, da v času pospešene ekonomske globalizacije, ko tudi zaradi revolucij v transportu in komunikacijah izginjajo »naravni monopoli« lokacij, prostorov, »tradicij«, ob prvem odzivu, ki je centralizacija kapitala v velekorporacijah ali ustvarjanje bolj ohlapnih zavezništev, bolj učinkovito prodira druga pot. Ta je utrjevanje monopolnih pravic privatne lastnine prek mednarodnih trgovinskih sporazumov in zakonov, zaradi katerih so glavno torišče spopadov postali patenti in tako imenovane »pravice intelektualne lastnine«, kjer so vodilni igralci medijski konglomerati, multinacionalke na področju razvedrila, elektronike, vojne industrije.
Za primer vzemimo glasbo in področje avtorske in sorodnih pravic. Zgodovinska utemeljitev avtorske zakonodaje in režima avtorske pravice je, da naj bi kolikor toliko ekonomsko varovala oziroma za vloženi trud poplačala glasbenika in ustvarjalce glasbe, ob založnikih seveda. Kakor so pokazali številni kritiki sedanjega režima avtorske pravice, je bila ena njenih močnejših obramb trditev, da brez nje ne bi bilo trga z glasbo, saj glasbeniki ne bi imeli nobene ustvarjalne spodbude, če bi bilo mogoče njihova dela neomejeno kopirati. Toda koliko varstva potrebuje taka spodbuda? Sedanje varstvo traja sedemdeset let po smrti avtorja in je s tem avtorsko varovana dela dejansko preobrazilo v lastnino podobnega reda, kakor je zemlja. Drugače povedano, za njeno uporabo zaračunavajo »rento«, čeprav to, da je na razpolago, stane malo ali nič. Zato imetniki pravic, kot so fonografske družbe in založniki, ustvarjajo precejšnje profite, iz česar pa težko razberemo, za koliko se je povečala spodbuda za ustvarjalce glasbe. Dogaja se nekaj podobnega kot pri naših »aristokratih«. Ker se vrednost zalog starejših posnetkov povečuje, željo po njih sproti ustvarjajo prek medijev, ki jih ta segment industrije razvedrila poseduje; tako se vedno bolj zmanjšuje vložek glasbene industrije v proizvodnjo nove glasbe, v podporo novih nadarjenih in komercialno bolj tveganih glasbenikov. Ena izmed rešitev, ki je na dlani, je seveda reforma, ki bi posegla v ta tip rentništva, se pravi radikalno skrajšanje trajanja varstva, slabitev avtorske pravice, ki bi ga lahko uporabili tudi na vseh drugih področjih kulture.
Pa se pozabavajmo s vprašanjem, s katerega konca bomo naleteli na odpor. Najprej bi se prva uprla industrija, lastnica, se pravi – stegnila bi se vidna roka korporacij, ki so se pred leti že pošteno spotile ob misli, da »njihova« Miki Miška ne bi bila več vir dohodkov iz rente na miškasto podobo. Toda drugi bi se uprli glasbeniki sami, najprej tisti, ki imajo od tega največjo korist, takoj za njimi tiha večina, ki večno upa, da bo v sedanjem sistemu deležna avtorske rente, ki bi poskrbela zanje in njihove potomce. V njej tiho tli želja, da bi postala del glasbeniške aristokracije.