V petek zvečer je v Cerknem pošteno namakalo. Tudi v četrtek in nekaj manj v soboto. Pod šotoriščem na stisnjenem krajevnem trgu, kjer se je odvijal drugi dan 18. festivala Jazz Cerkno, se je trlo ljudi. Mimo je prišel Boštjan Cvek, gonilna moč festivala, in prešerne volje prišepnil: »18 let delamo festival, imamo najslabše možno vreme, pa smo prvič razprodali festivalski večer.« Bolje ne bi mogel povzeti vsega, kar je ta majhni mednarodni glasbeni festival širokega obsega začel pomeniti njegovim rednim obiskovalcem, glasbenikom in krajanom.
Tole je sicer zoprn marketinški izraz, toda Jazz Cerkno je »znamka«. Zaznamuje po malem ovinkast pobeg v večidel nemilozvočno glasbeno fantazijo, tja pod hribe, ki so imeli ta konec maja snežne kape, okrog katerih so se podile megle. Spodaj pa so na odru tri večere zapored glasbeni praktiki kolektivno improvizirali, izvabljali čudaške in vznesene zvoke in v zamenjavo dobili nagrado, bolj ali manj odkrito odobravanje občinstva. Skoraj idilično stanje. Še dobro, da je idilo vedno znova zmotilo tisto, po kar na tako prireditev slušatelj pride: nepričakovana glasbeniška gesta, eruptivni lom, nekaj umirjene lirike ali robata zvočna šala.
Godba kot dragoceno druženje
Oblikovana formula prireditve je jasna. Videti je sicer rutinska, a v cerkljanskem kontekstu ni: trije večeri s po tremi nastopi na festivalski večer, sobotni popoldanski solo nastop v glasbeni šoli, glasbena delavnica za otroke in še druge delavnice (nabiranje divje hrane in šola glasbene fotografije). Letos je bila dodatna popestritev tudi projekcija filmskega dokumentarca Soundbreaker o finskem harmonikarju Kimmu Pohjonenu, ki je med enakimi vendarle obveljal za osrednje ime prireditve.
Letošnji Jazz Cerkno ni dal koncerta, ki bi vse vrgel na tla ali pognal v evforijo. To se na festivalih, kjer je glasbena improvizacija eno vodilnih načel, rado pripeti. Zato pa je ponudil solidne nastope, ob katerih se naužiješ tistega, česar tako rado manjka v drugih glasbah – glasbeniške zavzetosti, izjemne osredotočenosti, meditacije, čuječne senzibilnosti za zvočne nianse, kolektivnega dela z prispevki posameznikov, ki v danih razmerah lahko odigrajo prek svojih zmožnosti. Skupno spoznanje, da je godba tudi in predvsem takšna in ne vnaprej utirjeno povzdigovanje v slutene višave, je dragocenost druženj ob njej. Ni le perfekcija, »vrhunskost«, »odličnost« in kar je še teh vsepovsod razpaslih, zlorabljenih izrazov, s katerimi tako radi nepremišljeno opletamo.
Zato je za pričevalca »prvi« dogodek tridnevnega festivala uvodni petkov nastop domačega tria saksofonista Marka Karlovčca, basista Jošta Drašlerja in bobnarja Vida Drašlerja. Če spomin ne vara, je to prva slovenska, širokogrudno rečeno, freejazzovska zasedba, ki je glasbeniško suvereno, prizemljeno nastopila na uglednem domačem mednarodnem festivalu jazza. Česa podobnega si pred dvajsetimi, tridesetimi leti sploh ne bi mogli zamisliti, kljub snovanjem nadarjenih, drznih posameznikov. In pri tem domače poreklo tria ni bilo samo del vgrajenega lokalprotekcionizma prirediteljev. Trio je pred prijetno polnim prizoriščem po začetni negotovosti rastel v kolektivni igri, intenzivnem medsebojnem poslušanju, strukturaciji in razgradnji komadov, pri čemer je zaloga zvočnega vokabularja in možnosti kombinacij, ki jih sproti nastavlja zlasti Karlovčec, bogata, njihova selekcija v triu pa smiselna.
Duet očeta in hčerke
Druga mala šola godbe je bil duo očeta in najstniške hčerke, ognjevitega finskega harmonikarja/elektrofonika Kimma Pohjonena in mlade bobnarke Saane, ki po znanju, inštrumentalni spretnosti in izvajalski predrznosti seveda še ni dorasla soigralcu. To neenako izhodišče lahko zmoti izbirčneža in s tem ni nič narobe. Toda umetnost nastopanja in muziciranja, in Pohjonen se je izkazal za občutljivega glasbenika in tutorja, je tudi v tem, da v igri sladkih melodij, spevnih kosov in bolj navite elektronske rockovske podstati z obdelavo razkošnega, tudi napadalnega zvena, iz mlade glasbenice izvlečeš največ, kar ta lahko zmore, in je ne povoziš s svojo izrazno močjo in virtuoznostjo. Pohjonen je mojster uprizarjanja drame, sprostitve napetosti, mehčanja in intenziviranja. Bil je privlačen duo.
Kanadsko-skandinavska postava The Electrics, (»vzhodno«)nemški kvartet Doppelmoppel, italijanski Eco D'Alberi in mednarodni kvartet pozavnista Johannessa Bauerja, čelista Tristana Honsingerja, bobnarja DD Kerna in gramofonarja Hansa Falba so se vsi gibali znotraj širokih koordinat zgodovinsko ustaljene kolektivne, svobodne improvizacije, duhovitega ali resnobnega mešanja glasbenih okruškov z vseh koncev, rahljanja okostenelih jazzovskih in drugih referenc. Brata Bauer v nemškem kvartetu z dvema kitaristoma sta zgled fokusiranega, raznovrstnega avantmuziciranja na pozavni. Po drugi strani je medigra odličnega nemškega trobentarja Axela Dörnerja in pihalca Stureja Ericsona v The Electrics postregla z najbolj subtilnim glasbenim tkanjem v treh dneh muziciranja.
Kitarski jazzovski trio Sama Šalamona, Manuja Codjie in Mikkela Plouga je ostal nedorečen, preujet v napisano in predpisano in preveč podrejen konvenciji jazzovske kitare (in njenih zgodovinskih referenc). Nekaj prvič javno predstavljenih skladb obeta s harmonsko odprtostjo, zahtevno menjavo razpoloženj in fino delikatno igro. Plesen, eklektičen brazilsko-newyorški bend tolkalca Cyra Baptiste Banquet of the Spirits je razgrnil marsikaj, a senca njegovih »starejših« newyorških kolegov, ki jim je leta Baptista bogatil zvok in dobavljal ritmičen pulz s svojo razkošno paleto tolkal in barvitimi odtenki, je vendarle predolga. Bend je s svojimi zapakiranimi glasbenimi limanicami le poskrbel za simpatičen, sproščen konec festivala.
