V Sloveniji se s športnimi objekti dolgo časa nismo mogli hvaliti. Stanje se je v zadnjih nekaj letih z nekaterimi gradnjami in obnovami sicer nekoliko spremenilo, a po drugi strani nastaja nov problem, povezan z vzdrževanjem in upravljanjem. Številni objekti so še vedno prestari, tržno nezanimivi ali predragi ter zasnovani preveč velikopotezno za lokalno okolje.

Iz žepa 20 milijard evrov

Upravljalec infrastrukture za šport in prosti čas pri nas je Združenje športnih centrov Slovenije. 57 upravljalcev upravlja več kot 1300 objektov in površin, ki so namenjene športu in prostemu času. Gre za reprezentativno združenje brez javnih pooblastil. »V zadnjih dveh letih veliko napora vlagamo v to, da bi skušali ugotoviti, v kateri resor infrastruktura za šport in prosti čas sploh spada. To namreč ni razčiščeno, kar je moteče, saj je treba z državo urejati številne stvari,« pove Jože Jenšterle, predsednik Združenja športnih centrov Slovenije. Na podlagi njihovih podatkov ocenjujejo, da je v Sloveniji okoli 4500 objektov za šport in prosti čas, od tega je okoli 2000 javnih objektov, približno 1000 šolskih objektov, 1000 objektov naravnih zdravilišč, hotelskih objektov in podobnega ter 500 bolj specializiranih objektov. »To so vse približne ocene, ker nihče v Sloveniji tega ne ve. Popis infrastrukture za šport in prosti čas v državi ni narejen. Kljub temu velja splošna ocena, da vsega manjka. Ni stadionov, dvoran, skakalnih centrov... V principu pa je vse,« pravi Jenšterle in doda, da če bi hoteli danes zgraditi obstoječo infrastrukturo za šport in prosti čas v Sloveniji, bi moral nekdo iz žepa potegniti več kot 20 milijard evrov.

Kot glavno težavo Jenštrle navaja, da je bila večina objektov zgrajenih pred 10, 30 ali 50 leti in potrebujejo rekonstrukcijo, obnovo in modernizacijo. Ne samo s tehnološkega vidika, temveč tudi z vidika funkcionalnosti, da bi se lahko v njih izvajali novi programi. »Ta sektor je treba spraviti na noge,« je odločen. Po njegovih besedah so kritični tudi pogoji za vzdrževanje in obratovanje te iste infrastrukture, ki je v večini, čez 90 odstotkov, v lasti občin, te pa za to nimajo denarja in ga v prihodnosti verjetno tudi ne bodo imele. »Velika težava je zagotoviti pogoje za redno obratovanje in vzdrževanje. V Sloveniji bi bilo treba pripraviti program rekonstrukcij, obnov in modernizacij obstoječe infrastrukture in ga uvrstiti v evropsko finančno perspektivo,« pove Jenštrle.

V združenju športnih centrov Slovenije precej napora vlagajo tudi v to, da za posamezne segmente upravljanja poskušajo usposobiti upravljalce in vzdrževalce, da je ta infrastruktura čim bolje upravljana s čim manjšimi upravljalnimi stroški in po standardih, ki jih v Sloveniji nimamo, pravi Jenštrle in doda: »Predlagamo, da se standardi in normativi za šport in prosti čas pripravijo. To je osnova.«

Dodatna ponudba je preveč skromna

»Športno infrastrukturo lahko razdelimo v dve vrsti. Ena je šolska, kjer so potem v veliki meri nastali večnamenski športni objekti. V zadnjih letih se je ogromno spremenilo, še največja luknja pa je bila na srednješolskih objektih, kar se zdaj tudi na neki način rešuje,« uvodoma pove Tomo Levovnik, športni delavec in nekdanji alpski smučarski trener, ki poudari, da je bila pri športni infrastrukturi v okviru športnih organizacij ena največjih krivic narejena z zakonom o športu leta 1998, ko se je praktično vsa lastnina prenesla na lokalne skupnosti. Po njegovem mnenju je bila to ena večjih sistemskih napak, predvsem zato, ker je s tem civilna športna sfera tako rekoč izgubila klasični domicil, ki je druženje, prostovoljstvo in podobno. Športni objekti so bili včasih grajeni s prostovoljnim delom in s prispevki, tudi samoprispevki lokalnih skupnosti, zaradi česar je bila zgrajena cela vrsta dvoran. »To je zdaj prešlo v oblike nekih zavodov, ki pa niso več neprofitni, ampak profitni. Športno društvo mora v največji meri plačevati za najem objektov. V nekaterih okoljih gre za sorazmerno drag najem,« pravi Levovnik in izpostavi primer športnega parka Kodeljevo, kjer je imelo športno društvo Slovan teniška igrišča, bifeje... Denar od omenjenih dejavnosti je zagotavljal del sredstev za delovanje društva. Takšni športni objekti tega ne omogočajo več, ker to zdaj upravljajo zavodi po Sloveniji. Izpostavi še pomembnost velike količine odprtih športnih objektov, ki so bolj ali manj dostopni. »Če vzamemo atletske steze z umetnimi masami, je tega veliko ob osnovnih šolah po Sloveniji. Osnovo vsekakor zadovoljujejo.«

Problem nastane tudi, ko se govori o vrhunskem športu, predvsem na tistih področjih, kjer ciljamo na evropska in svetovna merila. »Ugotavljamo, da se je šlo v razmeroma velika investiranja, posledica pa je izredno drago vzdrževanje in na splošno upravljanje. Rekel bi, da smo v veliki meri nespretni oziroma da te tehnologije enostavno še ne obvladamo,« pove Levovnik in poudari, da na primer nedograjene Stožice ali Tivoli ob vstopnici na tekmo nudita sorazmerno skromno dodatno ponudbo. Podobno je pri organizaciji tekem. Pravi, da je zelo malo takih, ki so organizirane tako, da se navijači in gledalci počutijo udobno in zato tudi kaj zapravijo za otroke, pijačo, hrano... Če pogledamo komercialno vrhunski šport v svetu, so te dejavnosti izjemno pomembne pri funkciji zaslužka, ki se nato vrača tudi v reprodukcijo športa. »Nemčija ima v nogometnem smislu to izredno urejeno. Tam ljudje hodijo na tekmo izkoriščat tudi prosti čas, ne gredo le na športno prireditev.«

Eno od težav predstavlja tudi majhnost Slovenije. »Imamo še to smolo, da nimamo navijačev, kot celi svet. Da so Stožice polne, mora iti za kar pomemben dogodek.« Ker je v teh dneh še aktualen finale nogometne lige prvakov, v katerem sta se pomerila nemška Bayern in Borussia Dortmund, poudari Levovnik število navijačev in članov omenjenih klubov, ki jih je ogromno. »Te prakse nimamo. Nimamo sreče, da bi imeli v Stožicah prodanih recimo 50 odstotkov stalnih vstopnic in s tem zagotovljen pomemben finančni vir tako za objekt kot društvo oziroma klub.« Veliki objekti, kot so Stožice, bodo tako težko živeli brez bogate dodatne infrastrukture, v smislu sodelovanja z univerzo, ali aktivnosti za rekreativce. »To pomeni, da se v terminih, ko se vrhunski šport ne dogaja, uporabo da na razpolago komercialnim dejavnostim. Pri nas je praksa, da se fitnesi, wellnessi in podobno gradijo posebej, ne pa v okviru športnih centrov, kar je napaka.«

V Sloveniji imamo tudi velike centre, kot sta Planica in Bled, česar turizem noče izkoristiti, meni Levovnik in doda, da smo »neprestano v dilemi in je vedno šport tisti, ki pripelje prireditve in mora najti sponzorje in donatorje, turizem pa samo čaka in 'kasira' od tega«. Po njegovih besedah tega čez mejo ni. Svetovnega prvenstva v alpskem smučanju brez popolnega prepletanja med turizmom in športom si v tujini denimo sploh ne predstavljajo. »V tem je tudi smisel infrastrukture, ki je obojestransko uporabna in koristna ter je nato tudi upravljanje in vzdrževanje bistveno cenejše.«

Stadion za Bežigradom je imel dušo

Športna infrastruktura je pomembna tudi za športnike, kar dobro ve eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov in trenutno športni direktor Maribora Zlatko Zahović. »Sam objekt, kamor pride igralec in kjer trenira, je potrditev kakovosti. Pomaga tudi, da se poistoveti s klubom. Ko se športnik obrne okoli sebe in vidi objekt, ki pomeni nekaj več, mu da dodatni zagon za delo in dobre predstave. Je potrditev njegovega odrekanja in kakovosti,« izda Zahović, ki je v svoji bogati karieri hodil po zelenicah marsikaterega vrhunskega evropskega ali svetovnega stadiona. A le eden mu je ostal v posebnem spominu. »Santiago Bernabeu v Madridu,« izstreli kot iz topa.

V reprezentančni karieri ni imel sreče, da bi zaigral na novem stadionu v Stožicah ali prenovljenem Ljudskem vrtu. Pot med zvezde si je tedanja zlata generacija tlakovala na bežigrajski »podrtiji«, ki je kljub svoji klavrni podobi Sloveniji pomagala do marsikaterega skalpa renomirane evropske reprezentance. »Bežigrad je imel dušo. Ne glede na to, da ni bil funkcionalen in nanj nismo mogli biti ravno ponosni, je imel dušo. To smo vsi čutili,« se je v preteklost zazrl nekdanji nogometaš Partizana, Zrenjanina, Vitorie Guimaraes, Porta, Olympiacosa, Valencie in Benfice. Bolj kot prazne tribune na nekaterih novih nogometnih objektih ga moti nekaj drugega: »Večji problem kot samevanje stadionov je to, da samevajo tovarne.« Vseeno je z nogometno infrastrukturo na naših tleh bolj zadovoljen, kot je bil v preteklosti, glede preostalih športnih objektov pri nas pa ni bil gostobeseden: »Drugi športi pa me ne zanimajo.«