Pogovor z Matjažem Smodišem: Z Messino sva si bila kot oče in sin

Duha zelo dobro, telesa malo slabše. Težave, ki sem jih prekrival s tableti in terapijami, se čutijo vse bolj. Danes že čutim več bolečin kot običajno. Bo treba po hitrem postopku spet začeti delati vaje, brez katerih ne gre. Narediti kakšno terapijo, vzeti tableto.

Temu se ne bom mogel več izogniti. Zjutraj moram delati vaje za moč, stabilizacijo trebuha in hrbta. Moral se bom še naprej ukvarjati s športom. S fitnesom, tenisom, morda plavanjem...

Vedno. Drugače ne bi bil, kjer sem. Poškodbe razumem kot davek, ki ga moraš plačati, če želiš uspeti.

Verjamem, da ljudje ne vedo, kako je imeti občutek, kot bi imel v hrbet zapičen izvijač. Ob vsakem gibu začutiš bolečino. To je kronična bolečina, na katero se navadiš. Je sestavni del mojega življenja in nanjo sčasoma ne misliš več. Ko si ogret, adrenalin naredi svoje in je lažje, a bolečina ne izgine kar tako.

Ta misel je velikokrat prisotna. Še posebno ob resnih poškodbah, ko je treba operirati hrbet, stopalo, roko. Vedno obstaja bojazen, ali se mi bo uspelo vrniti.

Ja, odprli so mi skoraj deset centimetrov hrbta, ker sta bila dva diska poškodovana. Nisem čutil leve noge, začela je trohneti, nisem imel moči v njej. Zato mi ni preostalo drugega kot iti na operacijo hrbta.

Zasitiš se vsakodnevnega ponavljanja, a drugače ne gre. Veliko število treningov, ponavljanje enih in istih vaj je nujno. Najbolj težavno je to zdržati po petnajstih letih kariere.

Ne. Nisem nič manj užival v tekmah v zadnjih dveh letih kot na začetku kariere. Igra je še vedno fantastična, nekaj posebnega. Ko začneš igrati, uživaš. Primerjaš se s tekmeci, jih poskušaš nadigrati. To je lepota te igre. Trening je pa druga stvar. V mojih letih je prisila. Predstavljam si, da je to, kot bi delal deset let v istem podjetju. Verjetno si telo in glava zaželita spremembe.

Nerad se izpostavljam. Ne zdi se mi, da bi bil kaj posebnega, ker znam dobro vreči žogo na koš. To je le neki talent, ki ga imam. Če sem zaradi tega zvezda, super in hvala lepa.

V zaključku kariere sem povzdigoval glas, kadar je bilo koga treba umiriti, podpreti trenerja in podobno.

Saj nimam kaj skrivati. Kapetan je nekdo, ki mora biti vodja na igrišču. Če nisi sposoben z igro voditi drugih, je težko kaj reči. Če sediš ob igrišču in se delaš pametnega, to ni ravno v redu. Če pa s soigralci trpiš in se boriš, je precej lažje kolegu povedati, naj nekaj popravi.

Znal je prebrati značaj vsakega košarkarja in najti tisto točko, na katero mora pritisniti, da bo dobil maksimum od njega. Nekoga je potrepljal po ramenu in ga vprašal, kako je ljubica. Drugega je vprašal, kako so otroci, tretjega ali je veliko spal, četrtega ali je prejšnji večer dobil partijo pokra, petega je nadrl… To je odlika velikih trenerjev. Začutijo človeka, tekmo in okolje.

Različno v različnih situacijah. Včasih je bilo dovolj, da me je cinično pogledal in dejal: »Ta? Ta ti je dal koš? Ne se hecat. Tale? Pa bomo drugo leto njega vzeli, če ti ne zmoreš.« Take stvari te zbodejo tam, kjer najbolj boli. Imel je občutek za to. Je pa res, da ko z nekom delaš več let, ga bolje poznaš. Zato je lažje najti prave prijeme. Sčasoma je prišlo do obojestranskega zaupanja. Včasih je bil dovolj že pogled, da je bilo vse jasno. Takrat je izraz na obrazu povedal kot tisoč besed.

Mejil je na odnos očeta in sina, ali pa mentorja in vajenca, ki bo nadomestil tega maestra. Zadnji dve, tri leta v Moskvi so bili odnosi super.

Imajo nekaj v sebi. So naravni psihologi. Prava kakovost trenerja in igralca se vidi, ko naredi ljudi okoli sebe boljše. Marsikje se zgodi, da enega vzamejo stran iz hierarhije in se vse drugo sesede. Zakaj? Ker je bil on tisti motor, tihi zvezdnik, gonilna sila.

Obstajala so klubska pravila, do kdaj si bil lahko zunaj in podobno. Dokler so stvari delovale na igrišču, je bilo bolj ali manj vse dovoljeno. Dokler si lahko treniral in igral, kot je treba. Če je to začelo škripati, je sledil pogovor, včasih tudi kazen.

Ja, ker sem nekajkrat zamudil na trening. Pri tem so zelo rigorozni. V Moskvi je bila gneča in sem zamudil. Če se to ponavlja, si kaznovan.

Ne. Se mi je pa zgodilo, kot se lahko vsakomur, da sem dvakrat zamudil in potem nikoli več.

Ne. Nimam tega potrpljenja. Vedno sem bil emotiven in eksploziven. Bojim se, da bi v situaciji, ko bi nekomu vsak dan ponavljal eno in isto stvar, reagiral, kot sem na igrišču. Da ne bi norec v meni eksplodiral in bi potem to obžaloval. Pri tem si ne zaupam. Mislim, da tega nisem sposoben.

Veseli me delo z mladimi, zato se bom odslej bolj intenzivno ukvarjal s svojim taborom za mlade košarkarje in košarkarice v Čatežu. Zanima me tudi delo v klubu, kot športni direktor ali kako drugače. To je velika želja. Bolj ali manj smo dogovorjeni. Uradno ni še nič potrjeno, ampak pričakujem, da se bomo s Krko v kratkem dogovorili.

Pogrešal bom kolektiv, garderobo. Druženje pred in po tekmah. Ekipni duh je nekaj posebnega. Vse drugo – treninge, diete… To pa ne, hvala.

Zdelo se mi je prav končati, kjer sem začel. Končalo se je lepše, kot smo si zamišljali. Skoraj kot v pravljici.

Saj so že navajeni. Enkrat se ti zgodi, drugič še narediš napako. Če se ti štirikrat zapored to ponovi, pa ne boli več, saj si porazov že vajen.

Zelo zanimivo. Bil sem še poškodovan, moral sem na operacijo roke, pojavili so se prvi problemi s hrbtom. Kinder oziroma Virtus je propadel, šel sem v Fortitudo, kjer me navijači niso najbolje sprejeli. V prvih treh mesecih sem iskal svoje mesto. Na začetku so navijači zahtevali sestanek z mano. Dejal sem, da se nimam o ničemer pogovarjati z njimi, zato sem sestanek zavrnil. A so ljudje iz kluba vztrajali in sem šel na sestanek. Vodja navijačev je dejal, da zame ne bodo navijali, ker sem bil z druge strani ulice, kajti včasih sem jim bil trn v peti, ko sem igral za Kinder. Rekel sem: »V redu, to je vaša odločitev. Jaz se bom potrudil po najboljših močeh. Če boste navijali, boste, če ne, pa pač ne.« V drugi polovici sezone so videli, da se za njih borim enako, kot sem se za Kinder. Počasi so me sprejeli in verjamem, da so bili na koncu ponosni name.

Vedno sem poslušal svoje srce. Pri nekaterih ponudbah imaš v trebuhu dober občutek, pri drugih ti nekaj ne da miru. Vodil me je notranji občutek, seveda s pomočjo agenta.

Ja. Ne verjamem, da bi bilo tam bolje, kot je bilo v Evropi.

Enkrat je bila možnost dokaj realna. A mi je CSKA ponudil novo pogodbo že pred koncem sezone. Nisem si upal tvegati, da bi čakal konec sezone v Evropi in prvi julij, ko se v NBA s klubi šele lahko začneš pogovarjati. Tam bi moral opraviti zdravniški pregled z vsemi svojimi poškodbami. V Moskvi sem se po treh letih dobro počutil in tam sem ostal.

Bila sta dva, San Antonio in Cleveland. Pogovori so potekali, konkretne ponudbe na mizi pa nisem imel. Malo bolj resno sem se pogovoril z Emanuelom Ginobilijem, članom San Antonia, s katerim sem igral v Kinderju. A na koncu se mi ni zdelo vredno tvegati.

Verjetno, ampak potem se kasneje kariera po vsej verjetnosti ne bi razvila, kot se je. Mogoče je v meni športni izziv, ki je ostal nepotešen.

Nič takšnega mi ne leži na duši. Le ta zgodba s sodniki.

Verjamem, da je bilo na trenutke namerno. Oziroma da sojenje ni bilo enakopravno. Najhuje je, da kriterij ni bil enak za obe ekipi. To ti da jasno vedeti, da je nekaj zadaj. Gre za osebne zamere? Za interese kluba? Če pretiravam: za podkupovanje? Na igrišču to začutiš. Nekdo, ki se dnevno ukvarja s košarko, ve, da ni prav, če ista stvar na eni strani je osebna napaka, na drugi ne. Sodniki delajo napake, tako kot jih košarkarji. To razumem. A če se to ponavlja, potem ostane slab občutek.

Vse skupaj je na meji. Velikokrat se zgodi, da se najde kdo v klubu, ki reče, naj ne odgovarjamo na besede igralca, trenerja tekmečeve ekipe ali na kakšen incident. Ali da naj ne govorimo o poškodbi, da tekmec ne bo vedel, kdo bo igral na tekmi. Ni direktno povedano, da o nečem ne smemo govoriti, ampak med vrsticami. Zato to je neke vrste omejevanje pravice svobodnega izražanja. V Italiji so rekli »silenzio stampa« in je bilo jasno, da se ne govori. Lahko pa komu kaj poveš neuradno in mu rečeš, da tega ni od tebe izvedel.

Bolj je šlo za željo po zmagi. Ta me je prisilila, da sem šel skupaj s soigralci čez mejo psihične in fizične sposobnosti. Obstajajo igralci in zmagovalci.

Ja. Narediš, kar koli je treba, da zmagaš.

Če ješ s srebrno žlico, želja po borbi in žrtvovanju ni toliko prisotna kot pri nekom, ki je živel v skromnih okoliščinah, kot sem jaz, z mamo samohranilko. Verjetno je pomembno, ali si se vajen boriti, se postaviti zase, da si prišel na določeno raven. Zato si, ko pride ključni trenutek, pripravljen narediti še nekaj več za uspeh. Saj ne rečem, da tisti, ki so odraščali v izobilju, ne morejo uspeti. Vse je odvisno od posameznika.

Mislim, da sem jih. Se trudim vrednote prenašati na otroke. Ni pa lahko, ker okoliščine niso iste. Razumljivo je, da vsak starš, ki v otroštvu nečesa ni imel, želi s tem razvajati svoje otroke.