Denis Sassou N'Guesso je vse svoje življenje posvetil boju za zmago marksistične ideologije in je bil zanjo pripravljen preliti veliko tuje krvi. Vsakokrat, ko je politični vrh poskušal malce skreniti v kapitalistične vode, je zbral nekaj mlajših oficirjev, naredil vojaški udar in postavil novo garnituro. Potem pa se je leta 1997 naveličal mlatiti neubogljive pogoltne civilne politike, ki niso razumeli bistva marksizma, in je sam zasedel predsedniški položaj. Od takrat kljub nenehnim poskusom, da bi ga domači in tuji privrženci kapitalizma odstranili, gradi kongovski družbeni sistem, ki temelji na teoretičnih stebrih gospoda Marxa ter praktičnih dosežkih tovarišev Stalina, Maa, Castra in severnokorejske dinastije Kim. Ljudje ga obožujejo in ga vedno znova izvolijo za predsednika. Nazadnje leta 2009, čeprav so na volitvah sodelovali kandidati tudi drugih strank, ki pa so nepojasnjeno izginjali. Verjetno so se od sramu, ko so videli, da jih ljudstvo ne mara, skrili nekje v pragozdu. Denis N'Guesso je z osebnim primerom dokazal, da marksizem deluje tudi v praksi. Zavedajoč se, da državljani, ki imajo na mesec 50 evrov, živijo globoko pod pragom revščine, je sam, z doslednim uresničevanjem gesla »vsakomur po njegovih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«, pokazal pot, kako do večje osebne blaginje. Ker je predsednik države, pomeni, da je sposoben, in ker kot predsednik veliko dela, a ima hkrati velike potrebe, je normalno, da ima daleč največ in zato ni nič spornega, če je leta 2006 njegovo spremstvo na letnem zasedanju Generalne skupščine OZN za pet dni zasedlo 44 sob hotela Waldorf Astoria. Po dolgi poti in vrsti uradnih pogovorov je Denisa in spremstvo tako zažejalo, da so naročili 19 steklenic Cristal champagne (vsaka 500 evrov). Za bivanje v New Yorku so zapravil 150.000 evrov ali 30.000 več, kot je znašala tedanja humanitarna pomoč Velike Britanije marksistično usmerjenemu Kongu Brazavil. Marksistično je vzgojil tudi svojega sina. Ni dovolil, da bi mulec poležaval cele dneve, ampak ga je nagnal delat in je fant v potu svojega obraza in z žuljavimi rokami kot direktor naftne družbe kmalu toliko zaslužil, da je lahko v nekaj dneh šopinga po Dubaju in Parizu zapravil goro evrov. Denis je pokazal, da je treba biti kljub osebnemu bogastvu varčen, in je v tujih bankah naložil še neznano število svojih milijonov dolarjev. To je ljudstvo navdalo z novim optimizmom, saj je videlo, da je s pravo vzgojo, trdim delom in zaupanjem v marksizem mogoče doseči zvezde.

Da je politik z vizijo, pa čeprav marksistično, so mu priznavali tuji kolegi, saj se je jatil tudi s kitajskim premierjem, pa ruskim in francoskim predsednikom, objemali in po hrbtu so ga trepljali tudi ameriški predsedniki – Bush starejši, Bush mlajši in Obama. Državljanom je pokazal, da v Afriki ženska mora tvorno sodelovati pri gradnji marksistične države. Pred dnevi je gospa N'Guessova praznovala rojstni dan, pa ne sebično, na samem, ampak je veselje delila s 150 prijatelji, za katere je organizirala nakupovanje v Parizu, nato pa so šli na veliko jahto na Azurno obalo, kjer so jedli v najdražjih restavracijah. Vsakega gosta je obdarovala z nekaj deset tisoč evri za stroške. Ves svet je lahko na lastne oči videl, da je rešitev v marksizmu in ne kapitalizmu.