Festivalski program bo tudi letos skoncentriran na okolico Galerije Vžigalica, zasedel bo nekatere nove lokacije, v Poletni muzejski noči pa se bo pridružil še praznovanju 90. obletnice delovanja Slovenskega etnografskega muzeja.

Pred kakšne zahteve vas je, kot selektorico programa, postavila letošnja osrednja tema svetlikanje?

S koselektorico Aleksandro Stratimirović sva želeli program, ki bi predstavljal čim širši spekter projektov, ki se ukvarjajo s temo svetlikanja. Zato sva po eni strani izbirali projekte, ki se lotevajo svetlikanja v metaforičnem smislu, se pravi kot svetlikanja idej, po drugi strani pa sva želeli predstaviti tudi projekte, ki se ukvarjajo s svetlikanjem v dobesednem pomenu, se pravi s svetlikanjem kot svetlobnim pojavom.

Zakaj ste se sploh odločili za temo svetlikanja?

V bistvu sva hoteli poudariti, v kolikšni meri lahko že majhni viri svetlobe – tu ne govorim o šibkih, ampak o fizično majhnih virih svetlobe – ustvarjajo in oblikujejo določen prostor oziroma ambient. Z letošnjo festivalsko edicijo sva namreč želeli v ospredje postaviti razmerje svetloba-prostor oziroma raziskovanje svetlobnega medija v razmerju do prostora in obiskovalca.

Predvidevam, da to razmerje svetloba-prostor deluje v obe smeri. V kolikšni meri torej prostor določa oziroma narekuje uporabo svetlobnega medija?

Čeprav projektov primarno ne izbiramo glede na lokacijo, se pojavijo pri tem določene omejitve, saj naš festival nima velike možnosti izbire lokacij. Tako se že pri sami selekciji prilagodimo tem omejitvam, kljub temu pa poskušamo projektom najti kompatibilne prostore. Vsak prostor ima določene specifike, in kadar naletim na projekt, ki se mi zdi zanimiv, poskušam poiskati zanj najbolj primeren prostor. Ponavadi mi že sam projekt na nek način »pove«, kateri prostor bi bil zanj primeren, kje bi lahko funkcioniral.

Vsak prostor lahko projektu nekaj prida oziroma odvzame in zato avtorji vedno sami postavljajo svoje projekte, saj lahko edino na ta način izkoristijo vse danosti prostora in najdejo pravi kompromis med svetlobo in prostorom.

Tudi letos se festival širi na področje uprizoritvenih umetnosti. Kaj Svetlobno gverilo, ki se osnovi ukvarja s svetlobo, vleče v to smer?

Že v predfestivalskem dogajanju smo se povezali s festivalom Exodos, in sicer na njihovo pobudo, saj se selektor letošnjega Exodosa Tim Etchells ukvarja tudi z vizualno umetnostjo in svetlobnimi instalacijami. Eden od namenov našega festivala je povezovanje ustvarjalcev z različnih področij, saj je svetloba kot medij pomembna ne samo v likovni umetnosti, ampak tudi v gledališču, filmu in tako dalje. Prav tako pa so se sodelovanja s festivali, ki se ukvarjajo z drugimi področji umetnosti, izkazala za pozitivno širjenje festivalskega prostora, obzorij in bogatenja občinstva.

Etchellsove svetlobne instalacije so delovale kot simpatične provokacije in so postavljale zanimiva, intrigantna vprašanja. Lahko kaj podobnega pričakujemo tudi od preostalih projektov na letošnjem festivalu?

Njegove svetlobne instalacije oziroma svetlobni napisi so mi bili všeč, ker so po eni strani intimno nagovarjali vsakega posameznika posebej, po drugi strani pa se je to dogajalo v javnem prostoru, kar je ustvarjalo določeno ambivalenco ali celo napetost med prostorom zasebnega in javnega.

V družbeno kritično smer bo šel tudi projekt, ki so ga pripravili študenti Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, z naslovom Opazovani. Na Ribjem trgu bodo študenti namreč postavili svetlobno intervencijo, ki se bo ukvarjala s problematiko nadzora in opazovanja, projekt pa bo temeljil na zavedanju vseprisotnega nadzora posameznika v družbi.

Omenili ste, da se obeta kar nekaj interaktivnih projektov, ki od obiskovalcev zahtevajo določeno stopnjo sodelovanja. Kakšne so bile reakcije obiskovalcev na tovrstne postavitve v preteklosti?

Na splošno se je ljubljansko občinstvo izkazalo za zelo komunikativno in raziskovalno, kar je potrdil tudi letošnji predfestivalski projekt Tukaj ste... in drugje, ki sta ga zasnovala Matthieu Tercieux in Chloé Bonnard v produkciji francoskega združenja AADN. Po eni strani so pri tovrstnih projektih pomembni dobri animatorji, ki občinstvu razložijo, kakšne vrste sodelovanje se od njih pričakuje, po drugi strani pa je pomembna tudi sama vsebina projekta. Projekt Tukaj ste... in drugje je bil vsebinsko vezan na Ljubljano in je občinstvu ponudil lokalne zgodbe, kar je gotovo prispevalo k večjemu zanimanju obiskovalcev.

Festival se je letos razširil ne samo vsebinsko, temveč tudi prostorsko, saj je eden izmed projektov predstavljen na Poti spominov in tovarištva.

Gre za projekt Strašilo avtorjev Marka A. Kovačiča in Braneta Ždrala, ki že stoji na več lokacijah PST. Z letošnjo edicijo smo želeli prispevati tudi k širjenju prostora za umetnost oziroma k razmisleku o tem, kateri prostori so primerni za umetnost in umetniške projekte. Na PST smo tako predstavili svetlobne instalacije, ki so jih obiskovalci dobro sprejeli. Še posebej pozitivno se mi zdi dejstvo, da se ljudje sami oglašajo v zvezi s to instalacijo, nekateri zato, da bi izrazili svoje navdušenje, drugi, da bi nas obvestili o poškodbah na instalaciji, tretji pa nas obvestijo, da so sami popravili tisto, kar so uničili vandali. Odziv je res dober, zato bomo tudi v prihodnje poskušali v festivalski program vključevati podobne projekte.

Festival bo sodeloval tudi v akciji Poletna muzejska noč, ki jo organizirajo slovenski muzeji in galerije. Kaj si torej lahko obetamo 15. junija?

Študenti različnih generacij bodo v SEM predstavili projekt Prehodi, ki bo simboliziral muzej in njegove manifestacije prehajanja skozi čas in prehajanja med materialnim, družbenim ter duhovnim. Na fasadi upravne hiše SEM pa bodo instalirane tudi večplastne svetlobne slike Andreja Štularja, ki bo v svojevrstno tipografijo vpletel obraze različnih kultur.