Marsikdo od bežnih opazovalcev športa bi zavzdihnil, češ, le kje so se vzeli. Vendar v tem ni nikakršnega naključja. Kot ga ni v tem, kako so se v loteriji lova za etapno zmago na Giru bali Grega Boleta. Ali kako pomembno delo je v štabu kralja Gira Vincenza Nibalija opravil Gorazd Štangelj. Lahko bi našteval naprej, a želel bi le opozoriti na skupne značilnosti. Vse to ni produkt enega načrtnega sistema. Pač pa bolj splet okoliščin s pravimi ljudmi, malih tekmovalnih sistemov in malih klubov v različnih panogah. In seveda talenta, neusahljive želje uspeti, garanja. Da je Žakljeva začela v nogometu, njena kolegica Blaža Klemenčič v plezanju in Bole v hokeju, ve le malokdo. Kot bo kmalu pozabljeno, da sta Vrečer in Mezgec na gorskem kolesu gor zrasla. A niti to ni toliko pomembno. Mnogokrat se premalo zavedamo, iz česa se rojevajo naši (mali) šampioni. Zahvala, velikokrat prezrta, gre vsem, ki so kakor koli pomagali in še sodelujejo v teh zgodbah. Skupni pa so jim ljubezen do športa, pravo vedenje in vedenje, odnos. To je tisto, kar ni mogoče kupiti ali uvoziti, pač pa le najti in vzgojiti – doma.

Tudi prava ljubezen lahko zraste le doma. In zaradi tega imajo te zgodbe o uspehu nam bližnjih poznanih drugačno vrednost kot »zidane kapelice« v čast tujim junakom. Tanja, Luka, Miha, Robert, Blaža, tudi Gorazd in njim podobni bodo že danes, jutri, pojutrišnjem delili sanjske vtise, sejali nove sanje, delili nasvete, bodo vir novih športnih idej, projektov, prireditev. Tega s tujimi junaki ni tako zlahka vsaditi v naše domače okolje, čeprav je globalizacija udarila že v vse pore slovenskega športa. A kaj, ko se le nekateri, ki jim je zaupana vloga gospodarjev in skrbnikov, tega zavedajo, drugi pa pač ne. In nobena zmaga ne bo pomagala, da se bo to spremenilo. To pa je napaka sistema.