Prvič so se dirkalniki po ulicah Monte Carla, kjer gledalci sedijo tako blizu dogajanju, da lahko skoraj gledajo v kokpite dirkalnikov, pognali že leta 1929, ko je bilo dirkanje še šport džentelmenov in tehničnih zanesenjakov, ki se niso ozirali na nevarnosti. Dobil jo je William Grover - Williams, Britanec, ki je sedel za volanom bugattija. A le malokdo ve, da si je svoje mesto v zgodovini prislužil tudi kot borec proti nacizmu, ki je na koncu svoje prepričanje plačal z življenjem, saj je leta 1945 umrl v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen kot član angleške posebne enote.

K organizaciji prvih dirk je ogromno prispeval domačin Louis Chiron, ki je dirko dobil leta 1931, s čimer se lahko kot edini domačin pohvali z monaškim slavjem. Na dirki pa nikoli niso zmagali nekateri, ki tudi sodijo med najboljše, na primer svetovni prvak Damon Hill. Zato pa je na njej trikrat zmagal Stirling Moss, ki ni nikoli postal svetovni prvak. Graham Hill, ki je leta 1975 umrl v letalski nesreči, je za zdaj edini dirkač s »trojno krono«, saj je zmagal na treh najbolj prestižnih dirkah: VN Monaka, Indianapolisu 500 in 24 ur Le Mansa. Edini še aktivni dirkač, ki mu teoretično to lahko uspe, je Juan-Pablo Montoya, ki je v Monaku zmagal leta 2003 in v Indianapolisu leta 2000, torej mu manjka le še »črtica« v Le Mansu.

Nevarne ulice in ograde tik ob stezi pomenijo, da tam prostora za napake ni, če si jo dirkač privošči, velikokrat to pomeni najmanj dobro razbit dirkalnik. A do zdaj je edini dirkač formule 1, ki mu sreča ni bila naklonjena v Monaku, Lorenzo Bandini, ki se je smrtno ponesrečil leta 1967. Preostali trije (Norman Linnecar leta 1948, Luigi Fagioli leta 1952 in Dennis Taylor leta 1962) so takrat dirkali v drugih prvenstvih.

Vozniki formule 1 vidijo Monako kot domačo dirko, saj jih zaradi ugodne davčne zakonodaje tam veliko prebiva, Nelson Piquet pa je dirko označil kot »letenje s helikopterjem v domači dnevni sobi«. Domača dnevna soba je VN Monaka tudi za Nica Rosberga, ki je v tej kneževini odraščal in se lahko na startno črto poda kar v copatih. Kot se je peš domov podal leta 1988 Ayrton Senna, ki je premočno vodil, a treščil v ogrado tik pred vstopom v znameniti tunel ter nato odkorakal nekaj sto metrov do svojega stanovanja in ga ni bilo na spregled nekaj dni. Delo dirkačev v Monaku je garaško. Sami pravijo, da nisi dovolj hiter, če se med vožnjo vsaj malo ne nasloniš na kovinsko ogrado. In kako zelo garaško je bilo njihovo delo šele nekoč, ko so prestavljali na klasičen način s prestavno ročico. V povprečju namreč dirkač na krog prestavi vsako sekundo.

Nekaj trikov vožnje pozna tudi Jackie Stewart, ki je rad povedal zgodbo, da ga je pred eno od dirk v hotelu ustavila aristokratinja, ko je v kombinezonu hitel na dirko. »A vi ste tisti mladenič, ki tako hrumi popoldne okoli hotela,« ga je okarala. Da, ti mladeniči so kratili popoldanski spanec tudi knezu, zato je bila dolgo časa dirka na sporedu šele ob 15. uri, da si je knez lahko privoščil popoldanski počitek. A tej tradiciji je denar naredil konec. VN Monaka je vsakoletno zbirališče pomembnežev, če vse začinimo še z bogato zgodovino in nepopisnim kaosom po ozkih ulicah, dobimo dirko, ki si jo mora vsak ljubitelj ogledati vsaj enkrat. Da si jo bo zapomnil za vedno.