Jutri zvečer bodo v Cannesu podelili nagrade 66. filmskega festivala. Komu bo Spielbergova žirija podelila zlate palme, se že dolgo na veliko ugiba (Angleži imajo kot vedno stavnice, tam vodi Farhadi s kvoto 7/2). V ozir gre med drugim vzeti sestavo žirije, ki bi utegnila biti zanimiva, da ne rečem »konfliktna«: na eni strani imamo tri hollywoodske težkokategornike (predsednik, Ang Lee, Nicole Kidman), na drugi predstavnike ortodoksne realistične struje svetovnega filma (Naomi Kawase, Cristian Mungiu, Lynne Ramsay), ki so vsi po vrsti že prejemali canske nagrade in se zagotovo ne bodo pustili odrivati v drugi plan. Kritiškemu konsenzu, ki se je doslej nagibal proti filmoma bratov Coen in Asgharja Farhadija, se je v četrtek po filmu Paola SorrentinaNeskončna lepota z vso silovitostjo pridružila še druga bomba letošnjega tekmovalnega dela.

Abdellatif Kechiche, francoski režiser tunizijskega rodu, bo, kot kaže, Larsu von Trierju ukradel šov v kategoriji eksplicitne spolnosti. Medtem ko Danec montira in montira svojo kontroverzno in medijsko napumpano Nimfomanko, je Kechiche (pri nas smo nazadnje videli njegov Kuskus) prikazal Adelino življenje (La vie d'Adèle), ambiciozno zasnovano zgodbo o iskanju spolne identitete naslovne junakinje, sedemnajstletne Adèle, ki po ščepcu hipnih zvez s fanti ljubezen in srečo najde v objemu nadarjene slikarke Emme.

Cannes vsako leto išče (in praviloma najde) vsaj en film z eksplicitno spolnostjo, toda tako avtentičnega prikaza lezbičnega spolnega akta (no, lahko le ugibam) vendarle še nismo bili deležni. O petnajstminutnih, zelo intenzivnih intimnih seansah med junakinjama bo še dolgo tekla beseda. Kechichovemu filmu bi seveda delali krivico, če bi ga zreducirali na nivo provokacije; to je vrhunska, izvrstno spisana in brezhibno zrežirana drama o človeških razmerjih, ki traja polne tri ure, kar samo potrjuje totalno avtorjevo samozavest. Kechiche po vzoru Cassavetesa ali Pialata igralcem pušča obilo svobode, zato se dolge sekvence, ki bi jim velika večina mainstreamovskih režiserjev omejila trajanje, zlivajo v organsko, čustveno prepričljivo celoto. Adelina in Emmina zveza je kmalu na preizkušnji; kot se izkaže, jo pogojujejo tudi njune razredne razlike in profesionalne ambicije, skratka to je polnokrven francoski film, drzen, ekspliciten, družbeno ozaveščen. Malo je takšnih.

Če bi žirija s palmo za žensko vlogo nagradila obe Kechichovi igralki (Lea Seydoux in Adèle Exarchopoulos), to ne bi bilo nobeno presenečenje; nagrajevani igralski tendemi so precejšnja stalnica festivalov. Druga resna kandidatka za žensko vlogo je Bérénice Bejo iz Farhadijeve Preteklosti. Pri moških vlogah poročevalci nagrajenca iščejo med izstopajočima Oscarjem Isaacom (Inside Llewyn Davis) in Tonyjem Servillom (Neskončna lepota), medtem ko bodo preostale glavne nagrade (zlata palma, velika nagrada žirije, režiser, scenarij) bržkone posledica kompromisov med – lahko le špekuliram – razdvojeno žirijo.

Medtem ko čakamo le še dva tekmovalna filma, Jima Jarmuscha in Romana Polanskega, so se v konkurenci odvrteli še nekateri težko pričakovani filmi: Alexander Payne je s črno-belo Nebrasko potrdil, da se ne zmore ločiti od motivov filma ceste in zapoznelih družinskih sprav, prepojenih z nostalgično sentimentalnostjo, ki bolj kot festivalskim žirijam imponira Ameriški akademiji. James Gray je s Priseljenko (The Immigrant) vizualno impresivnim, a hudo utrujajočim filmom o tegobah priseljencev na Ellis Islandu pred stotimi leti potrdil status »newyorškega režiserja«, čeprav se bolje znajde v sodobnem urbanem miljeju. Je bila komu iz stranskih programov storjena krivica, bi si kdo zaslužil napredovanje v tekmovalni program? Vedno se najde kdo; veliki misterij Cannesa je odnos do Claire Denis, ene najbolj konsistentnih sodobnih avtoric, ki vedno ostaja v preddverju Posebnega pogleda (čeprav v Benetkah od nekdaj tekmuje). Njene Barabe (Les salauds) bi skupaj z režijskim prvencem igralke Valerie GolinoMed (Miel) po vseh normativih sodile v elitno selekcijo. Ampak to je že stvar arbitrarnih odločitev.