Fantje v “irharicah” in gospoda v frakih

AFS France Marolt že nekaj časa premika pojmovanje »ljudske« kulture in njene vloge, tako na odru kot v družbi. Ni skrivnost, da tako imenovani ljudski ples prepogosto dojemamo kot estetski privesek nacionalističnih politik. In tudi ni nenavadno, da to počnemo: folklorne skupine nastopajo na predvidljiv in bolj ali manj enak način, s to folklorno estetiko pa z roko v roki hodi vedno ista »etika« oziroma isti svetovni nazori in ideološka sporočila. Toda kaj se zgodi, ko nekdo spremeni ustaljene načine uprizarjanja: odpleše brez folklornega kostuma, razišče pozabljeno dediščino meščanskega plesa ali poseže globlje v zgodovino in vključi renesančne plese? Maroltovci, ki jih zadnja tri leta vodi Simetinger, eksperimentirajo z vsem navedenim, pri tem pa se distancirajo od političnih predznakov in folklorni ples skušajo uveljaviti predvsem in samo kot – umetnost.

Ko sem postal umetniški vodja, sem določil, da je ena naših glavnih nalog spopadanje s stereotipi, ki se držijo tako imenovanega ljudskega oziroma folklornega plesa. Eden teh je, da je to ples, povezan zgolj s kmečkim, ruralnim okoljem, romantično preteklostjo, z nekimi šegami, navadami in tako naprej. Ko pa pregledujemo antropološko in etnološko gradivo, ugotovimo, da se je precej bolj prepletal z »umetnim« plesom tistega časa, torej tistim, ki so ga poučevali plesni mojstri. Razvoj je bil precej kompleksen, plesni mojstri so se zgledovali po plesih s podeželja, prevzemali so različne elemente, jih predrugačili in nato učili meščane. Prevzemanje je nato potekalo še v obratni smeri, s plesišč elit na plesišča drugih družbenih skupin.

Kaj sploh pomeni meščanstvo? Ta pojem, kot ga poznamo danes, takrat ni obstajal, zato ga moramo zrelativizirati. Poglejmo na primer Celovec v prvi polovici 19. stoletja. Bil je glavno deželno mesto, sedež vojvodine Koroške – in je imel le 10.000 prebivalcev! Danes je to večja vas. Meščanska elita je bila tako majhna, da je elitna kultura delovala le od jeseni do velike noči, ko so odprli opero in gledališče. Čez poletje so v mestu ostali kakšni uradniki, vsi bogatejši pa so se družno izselili in preselili v podeželske vile.

Če govorimo o plesni kulturi, pa ta ni bila opredeljena glede na to, kateremu sloju si pripadal. Kljub temu so seveda bile razlike. Danes vemo, da so deželni stanovi dobesedno z državnim denarjem plačevali plesne mojstre z vsega sveta. To je bil izjemno ugleden poklic. Na Slovenskem imamo precejšnje število družin, ki so jih več generacij, več stoletij poučevali ples. Zato je tudi veliko gradiva, saj je prvi plesni učbenik pri nas izšel že leta 1796. Logična posledica tega, da nekdo toliko ur nameni učenju plesa, je, da pleše drugače, bolj sofisticirano. Meščanski ples je imel morda bolj poudarjeno funkcijo reprezentance, saj je deloval kot podij za razkazovanje samega sebe. V »ljudski kulturi« pa se ni prenašal z učenjem, temveč z oponašanjem, in tudi plesna glasba je bila drugačna, saj so jo ljudski godci, pogosto povsem nenotalni, prenašali le s poslušanjem na primer vojaških godb.

Ja, ker je kostum opcija – ali ga želiš predstavljati ali pa ne. To je podobno, kot bi v gledališču odločili, da igrajo predstavo brez scenografije. To je bil velik preskok, ki ga še danes nekateri težko sprejmejo. Doslej še nihče ni pomislil, da bi raziskal, kaj so o plesu pisali časopisi, in naredil predstavo iz tega. To smo naredili lani, ko smo plese rekonstruirali iz časopisnih in drugih poročil. Imamo cel kup podatkov, po katerih povprečne folklorne skupine nikoli ne posegajo. Še eden večjih preskokov je bil konec 80. let preteklega stoletja, ko smo kot prva folklorna skupina v Jugoslaviji pripravili samostojni nacionalni program. Plesali smo slovenske plese brez »južnega« programa. Seveda, čisti nacionalizem, bližala se je odcepitev in morebitna vojna, a je bil to hud šok za publiko. Danes vemo, da so tendence zopet zelo drugačne.

Srčno upam, da da! Če ne bo prišlo do spremembe obeh komponent, estetike in etike, kot pravite vi, smo izgubili namen. Namen folklornega plesa zame ni nujno iskanje avtentičnega izraza – saj je ta največkrat konstrukt! Nihče se ne vpraša, ali ima folklorni ples neko umetniško vrednost. Zakaj ne bi naredili folklornega gledališča? Zakaj se ne bi lotili muzikala z motivi folklornega plesa? Ni treba v tako imenovanih nošah, lahko v sodobni kostumografiji! Tega, kar se dogaja z ljudsko glasbo na področju zborovstva in popularne kulture, kot so razni »etno revivali«, na področju folklornega plesa ni.

Do določene mere tudi država. Na JSKD so zelo odprti za različne poskuse, a obenem imajo smernice, ki razmeroma natančno usmerjajo, kako naj bi se poustvarjalo – tako »zabetonirajo« razvoj. Sklad je kot državna institucija absolutno potreben, a je treba vedeti, da s tem vpliva na razvoj dejavnosti, kar je z antropološkega stališča lahko vprašljivo. Prav tako na ministrstvu za kulturo umeščajo folklorno dejavnost pod glasbeno in ne gledališko področje, ki mu je precej bliže. Ocena produkcije folklornih skupin temelji na bolj gledaliških komponentah, kot so kostumografija, odrska igra, izbor plesov, izvedba plesa, raba rekvizitov. Glasba in petje sta samo dve od vseh teh kategorij. Zato pravim, da so najhujše meje v glavah, tudi v glavah plesalcev. In sem zagovornik majhnih korakov. Vedno so ideje za eksperimente, a jih moramo narediti s premislekom o tem, kaj občinstvo lahko prebavi in kaj plesalci zmorejo.