Pred desetimi dnevi se je pred centralo podjetja Wild v Eppelheimu pri Heidelbergu zbrala čudna druščina. Dva metra visok tetrapak Capri Sonne je protestiral pred podjetjem, ki izdeluje njegovo manjšo in pijače polno različico, ter obljubljal: »Ne bom več zavajal otrok, pustite otroke z vašimi sladkornimi reklamnimi bombami pri miru.« Družbo mu je delal zlat princes krof. Aktivisti nemške nevladne organizacije Foodwatch so ga hoteli predati vodstvu podjetja, ki se na svoji spletni strani predstavi kot eden vodilnih svetovnih proizvajalcev naravnih sestavin za prehrambno industrijo in industrijo pijač.

Nagrado so si prislužili za najbolj nesramen in predrzen reklamni trik. Njihov paradni proizvod capri sonne z okusom pomaranče, ki so ga otrokom ponujali kot zdrav sadni sok, vsebuje predvsem sladkor in vodo, od pomarančnega soka pa le okus, so ugotovili pri nevladni organizaciji. V dvestomililitrski vrečki je kar šest kock sladkorja in pol, to je več kot v velikem kozarcu fante. Predrznost je bila še toliko večja, ker je podjetje v zloženki, ki jo je pošiljalo osnovnošolskim učiteljem, v navodilih za zdravo prehrano priporočalo, naj otroci spijejo kar največ tega soka. Potem ko je Foodwatch s svojimi očitki soočila proizvajalca, je ta ustavil razdeljevanje zloženke. O tem, kdo si zasluži negativno nagrado, je prek spletne strani nevladne organizacije glasovalo nekaj manj kot 200.000 Nemcev. Na drugem mestu te lestvice je pristal Dr. Oetkerjev puding paula in na tretjem Nestlejevi kosmiči kosmostars. V svoji raziskavi je Foodwatch ugotovila, da kar 1514 proizvodov v nemških supermarketih s svojo embalažo, imenom in reklamnimi sporočili cilja na otroke, 73 odstotkov teh proizvodov so sladki ali mastni prigrizki, narejeni iz poceni sestavin.

V svojem opazovanju propagandnega vedenja koncernov Foodwatch ugotavlja novo strategijo – otroke skušajo zdaj doseči tam, kjer njihovih staršev ni zraven. V šolah in otroških vrtcih. Kljub temu da je v večini nemških dežel oglaševanje v šolah in otroških vrtcih prepovedano, so koncerni v njih navzoči s pomočjo sponzorstev, reklamnih učnih materialov, brezplačnih zvezkov z logotipom znamke, razdeljevanjem vzorcev svojih proizvodov. Te vrste oglaševanje je v primeru junk fooda še posebno škodljivo, saj se dogaja v okolju in med ljudmi, ki jim otroci zaupajo. Ker proizvajalci zdravju škodljivih proizvodov sponzorirajo prireditve, ki spodbujajo zdravje, otroci prepoznavajo njihove proizvode kot zdrave in vredne zaupanja.

V primežu odvisnosti

Skušnjava krompirjevega čipsa sloni na stoterih dognanjih znanosti, ki jih je živilska industrija uporabila za to, da je ustvarila odvisnike. Pri čipsu ni nič prepuščeno naključju. Prehrambni koncerni so ugotovili, da ljudi preveva čisto veselje, kadar se čips v ustih zdrobi pod pritiskom 276 milibarov. In doživetje te hrustljavosti hočejo takoj ponoviti. Tudi to, da se čips ob žvečenju tako hitro stopi, je čista manipulacija – če se nekaj na jeziku hitro stopi, človeški možgani mislijo, da zadeva nosi v sebi komaj kakšno kalorijo.

V knjigi, ki je pred kratkim izšla v ZDA, Pulitzerjev nagrajenec Michael Moss opisuje trike prehrambne industrije, s katerimi naj bi ljudi pripravili do tega, da bi jedli čedalje več. Moss odkriva, da so bile grozljive posledice njihovih proizvodov za zdravje ljudi prehrambnim gigantom znane že zdavnaj, pa jim zanje ni bilo mar. Osmega aprila 1999 so se ne sedežu koncerna Pillsbury v Minneapolisu sestali šefi največjih prehrambnih koncernov, Nestleja, Krafta, Coca-Cole, Marsa, Nabisca, Pillsburyja, General Millsa in Procterja & Gambla, opisuje Moss. Podpredsednik koncerna Kraft Michael Mudd je brez ovinkarjenja odprl glavno temo: alarmantno širjenje debelosti med otroki. »Ne obstajajo preprosti odgovori na vprašanje, kaj mora narediti zdravstvo, niti kaj mora narediti prehrambna industrija, če ji naprtijo odgovornost za takšne razmere. Povsem jasno je le, da je nekaj treba storiti,« je dejal Mudd in svoj govor končal s predlogi, da mora industrija uporabo zdravju škodljivih snovi omejiti in preveriti svoje marketinške strategije. Toda Muddsov poziv je naletel na hud odpor in ostal brez želenih rezultatov. Štirinajst let pozneje, februarja 2013, je v strokovni reviji The Lancet mednarodna ekipa epidemiologov ugotovila, da je bil učinek samozavez, obljub in pobud prehrambne industrije enak ničli.

Leta 2010 je na svetu 35 milijonov ljudi umrlo zaradi neprenosljivih bolezni, kot so rak, infarkt in diabetes. V Švici je debel vsak četrti otrok, v Italiji je debelih 36 odstotkov devetletnikov. Kritično je tudi stanje v ZDA, vsak peti otrok je predebel, sladkorno bolezen tipa 2 ima 26 milijonov Američanov. Moss trdi, da so za epidemijo odgovorni trije krivci: sladkor, sol in maščobe. Vsi trije v človeških možganih povzročajo odvisnost in prelisičijo človekov sicer naravni občutek sitosti. Kako, je pokazal poskus s podganami, ki ga je izvedel Barry Lewin na New Jersey Medical School. Podgane praviloma jedo le, dokler niso site. Seveda če jim ponudijo njihovo običajno hrano. Ko jim je Lewis namesto tega, kar so jedle, ponudil smetanasto zmes iz sladkorja in maščobe, so se živali prenažrle do onemoglosti.

Dobre namene pokosili veliki koncerni

Komisija EU bo oglaševanje nezdravih prehrambnih proizvodov, ki cilja na otroke, močno omejila. Prehrambni industriji so januarja 2005 iz Bruslja zagrozili celo s prepovedjo oglaševanja. Če se panoga ne bo v letu dni sama lotila problema, bo komisija posegla po zakonodaji, je dejal tedanji komisar za zdravje in varstvo potrošnikov Markos Kiprianu. Nezdravi proizvodi, namenjeni otrokom, so na policah trgovin še danes, prav tako se še vedno oglašujejo. Uspela ni niti namera, da bi med evropsko reformo označevanja živil uveljavili preprost in vsakemu potrošniku razumljiv sistem semaforja, ki se je dobro obnesel v Veliki Britaniji. Plat zvona zaradi debelosti otrok so v Veliki Britaniji začeli biti že leta 2004. Parlament na Otoku je zato agenciji za prehranske standarde leta 2006 naročil, naj uvede označevanje živil s semaforjem. Rdeča pri tem označuje nezdravo količino sladkorja, soli ali maščobe v 100 gramih ali 100 mililitrih prehrambnega izdelka, rumena srednjo vrednost, živila z zeleno oznako je mogoče uživati brez pomislekov. Po dobrih izkušnjah v Veliki Britaniji so novembra 2005 takšno ali podobno označevanje zahtevali tudi nemški znanstveniki in s tem takoj dvignili na noge lobiste prehrambnih koncernov. Ministrica za varstvo potrošnikov Ilse Aigner je bila proti in je preložila problem na ramena Evropske unije.

V Evropski uniji zakonodaja ureja označevanje živil že več kot deset let, vendar doslej to ni bilo obvezno. Januarja 2008 pa je komisija EU predlagala bolj obvezujočo zakonodajo in začela se je bitka med poslanci parlamenta, ki so zastopali interese državljanov, in državami članicami, ki so zastopale interese industrije. V Bruslju so združenja in koncerni zasipali poslance s telefonskimi klici, elektronskimi pismi in dokumenti. Na koncu so poslanci odklonili semafor, količina sladkorja, soli in maščob je na embalaži še danes navedena le s številkami. Namesto da bi bile te navedene na prvi strani izdelka, kot so zahtevali poslanci in organizacije za varstvo potrošnikov, so zdaj na zadnji, in namesto da bi bile številke in črke velike 3 milimetre, so zdaj velike le 1,2 milimetra, in še to le v primeru, če je površina embalaže večja kot 80 kvadratnih centimetrov. Ko so enemu od evropskih poslancev, ki je sam glasoval proti semaforju, v neki dokumentarni oddaji pokazali neki prehrambni izdelek in ga prosili, naj z etikete razbere, kako zdrav ali ne zdrav je ta izdelek, tega poslanec pred kamero ni znal razbrati.

Kako učinkovito bi bilo razumljivo in nazorno označevanje, kaže primer Finske, kjer so že pred tridesetimi leti ugotovili, da jih preveč umre zaradi povišanega krvnega tlaka. Od devetdesetih let dalje se zdrava živila z nizko vsebnostjo kuhinjske soli ponašajo s posebnim znakom srca, ki ga obkrožajo besede »parempi valinta« (boljša izbira). Pred slabo izbiro svari napis »voimakassuolainen« (močno soljeno). Sistem deluje, danes je raven porabe soli na tretjini tedanje, povprečni krvni tlak za deset milimetrov nižji, smrtnost zaradi kapi in srčnih infarktov se je znižala za 80 odstotkov, povprečna življenjska doba se je povišala za pet ali šest let.

Podobno neuspešna kot prizadevanja za transparentno označevanje so bila na ravni Evropske unije tudi tista, da bi oglaševanje zdravju škodljivih izdelkov za otroke preprosto prepovedali. Kljub grožnjam komisarja EU. Britanski medijski regulator OFCOM je konec leta 2006 deloma prepovedal oglaševanje nezdravih proizvodov. Predvsem v otroških oddajah naj bi prehrambna industrija ne smela več oglaševati proizvodov, ki vsebujejo preveč sladkorja, soli ali maščob. Vendar je OFCOM v svoji študiji ugotovila, da ima oglaševanje le manj pomemben vpliv na prehrambno vedenje otrok. To ne drži, trdi švicarska organizacija za zaščito potrošnikov, ki pravi, da poročilo strokovnjakov svetovne zdravstvene organizacije nazorno kaže, da oglaševanje dvigne povpraševanje otrok po oglaševanih proizvodih. Švicarska organizacija za zaščito potrošnikov je zato zahtevala, da se prepovejo televizijske reklame za junk food med 6. in 21. uro. Hkrati naj bi prepovedali tudi marketing prek novih medijev, oglaševanje na šolah in prilaganje daril ali igračk tem proizvodom. Švicarski varovalci potrošnikov so se pri tem naslanjali na izkušnje držav, ki so pokazale, da vendarle gre, in oglaševanje junk food proizvodov za otroke že prepovedale. To so denimo storile Švedska, Kanada in Norveška.