V vsakem primeru so se omenjenega dne ob omenjeni uri ujeli vsi možni momenti te reportaže iz sveta zagotavljanja varnosti pri delu. Na beli zabojnik so bili nalepljeni štirje listi formata A4 z varnostnimi pravili, po geometrično pravilni, slabega pol metra globoko izkopani njivi so praskali arheologi, na koncu njive je deloval bager, na rob delovišča pa je pripeljal pisan avtomobil z napisom »varnost«, ki je obenem oglaševal še nekakšne otroške avtomobile oziroma igrala. Službeni avto podjetja, ki se ukvarja z varstvom pri delu, prav tako pa prodaja otroške igrače. Iz avta je izstopil človek odločnih gibov in jasnih odgovorov, v nevpadljivi opravi, kot se za človeka, katerega specialnost je varnost pri delu, nekako spodobi. Takšna se pač zdi paradigma. Navsezadnje tudi učiteljem tehničnega pouka nikdar ni bila lastna modna ekstravaganca. »Vi ste inšpekcija?« vprašamo gospoda. »Ne, nadzor oziroma koordinacija,« odgovori prijeten gospod, resda ne vedoč, da je naletel na novinarsko posadko. Izkoristimo priložnost in povprašamo, kolikšne so kazni, kadar gre za kršitve delovnovarstvene zakonodaje, in gospod, tedaj še meneč, da se nekdo izrazito zanima za njegov poklic ter podrobnosti njegovega profesionalnega področja, odgovori: »Inšpektor ti lahko nabije od 100 evrov do jurja na kraju samem. Če mu ugovarjaš, ti pa lahko doda še prijavo v smislu preprečitve ogleda, oviranja pri delu. Pa vsakih 14 dni te obišče še kakšna inšpekcija. Ne, na tem delovišču smo zmenjeni, da tisti, ki je pri mašini, mora imeti čelado. Nima izkušenj in nima smisla, da se iz tega hecamo!«

Potem je prišla gospa Zvezda Modrijan. Šefinja izkopavanja, ki jo je naš obisk prav tako presenetil, kar je pomenilo, da smo se vsi dokončno spoznali. »Glejta, jaz se pogovarjam samo z odgovorno osebo. Tako stvari potekajo,« pojasni, potem pa se z gospo arheologinjo že lotita reševanja varnostnih problemov. Sporazumeta se, da je najbolj primerno mesto za namestitev table za označbo delovišča meter in pol metra od roba ceste navznoter, glede druge table je bilo rečeno, naj se kanček poravna. »Sicer je tole majhna cesta, vendar je kar nekaj prometa, tako da se ne gre hecati,« poudari značilnost razmer nadzornik. Tudi na koncu njive je bilo vse v redu. Človek, ki je v sodelovanju z bageristom z ročnim orodjem delal v bližini stroja, je imel na glavi čelado. To je bilo pa bistveno. Čelada.

Prepisovanje je zaželeno

Ste bili kdaj na predavanju iz varnosti pri delu? Zelo verjetno ste. Gre namreč za obveznost vsakega zaposlenega, kar pomeni, da ga je prestala domala večina odraslih državljanov. Bržkone to še ne pomeni, da taista večina na goreče olje ne bi zlila vedra vode in povzročila eksplozije.

Tečaj o varnosti pri delu je praviloma videti tako, da predavatelj zbranim najprej odpredava urico ali kakšno minuto več snovi o gašenju požara, ergonomičnosti stolov, možnosti poškodb in morebitni oskrbi, nato pa tečajnikom razdeli vprašalne pole, na katerih so pri vsakem vprašanju praviloma navedeni trije možni odgovori. Zbrani tečajniki nato test družno rešijo. Prepisovanje je zaželeno. Predavatelj ne opreza za »plonk ceglci«, naredijo pa praviloma vsi.

»Ko so imeli pri nas predavanje, sem predavatelja po koncu vprašal, ali to, kar je povedal, pomeni, da mi naslednji dan ni treba priti v službo. Pri svojem poslu imam redno opraviti s kemikalijami, izparinami, možnostjo požara in podobnim, razmere pa še zdaleč ne ustrezajo vsem kriterijem ter nujnim postopkom, ki jih je predavatelj predstavil. Na vprašanje mi je odgovoril, da tako pa spet ni treba razumeti povedanega,« se denimo glasi zadnja izkušnja s tečajem, ki ga je preživel neki biolog. Varnost pri delu je v naših krajih po eni strani torej nekaj nujnega, predavanje in izpit pa tako samoumevna, kot je samoumevno, da sleherni imetnik električnega priključka plačuje tudi RTV-naročnino. Na neki način win-win situacija torej. Da so predavanja oziroma tečaj s končnim preizkusom znanja obvezen, določa zakon, kar navaja na sum, da so varnostniki dovolj močna interesna združba, da je to dosegla.

Blišč in beda

Kdo so in kako so se razvili? Začelo se je leta 1954, ko je bil ustanovljen Zavod za preučevanje varnosti pri delu SR Slovenije. Izobraževanje je trajalo eno leto. Leta 1960 je bila ustanovljena višja šola za varstvo pri delu v okviru tedanjega Zavoda za izobraževanje kadrov in preučevanje organizacije dela v Kranju. Trajala je dve leti, leta 1963 pa se je preimenovala v višjo tehniško varnostno šolo, ki je delovala v sestavu višje šole za organizacijo dela v Kranju, pregovorno znane kot kranjske Sorbone. No, če je za koga opisovanje razvoja varnostniške vede, povzeto po zgodovini razvoja študija kemijskih ved s spletne strani fakultete za kemijo, kjer se dandanes izobražujejo varnostniški kadri, dolgočasno, pa je potrebno in zgovorno. Zgodovinski oris namreč ponuja močan argument za mnenje, da je veda o varnosti pri delu v naših krajih posebno spoštovana. V zgodovinskem orisu namreč lahko preberemo tudi: »Za rojstno leto prve samostojne višje šole za varstvo pri delu v Evropi štejemo leto 1966, ko je Zveza varnostnih inženirjev in tehnikov ustanovila samostojno Višjo tehniško varnostno šolo. Šola je bila verificirana leta 1969 z daljnosežnimi posledicami. Kljub oviram, ki so jih postavljali zakoni, kljub večkratnemu nasprotovanju in težnjam po ukinitvi šole, je VTVŠ v svojem tridesetletnem delovanju zarezala vidno sled v slovensko pojmovanje varstva pri delu ali, kakor radi rečemo danes, v slovensko varnostno kulturo. Z novimi generacijami kvalificiranih strokovnjakov je ustvarjala soliden temelj za drugačen odnos do varstva pri delu.« Varnost pri delu je šele pri nas, torej v Sloveniji oziroma Jugoslaviji, dosegla status višješolske izobrazbe, po dolgih letih naprezanj pa tudi status visokošolske oziroma univerzitetne izobrazbe. Leta 1995 se je višja tehniška varnostna šola kot oddelek za tehniško varnost pridružil fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Šolanje traja tri leta, študent pa iz nje na koncu izide z nazivom inženir. V Sloveniji naj bi bilo varnostnih inženirjev 1500, vendar pa njihova družnost in povezanost menda še zdaleč ne dosega vpliva, kakršnega imajo njihovi hrvaški kolegi, ki zakone menda pišejo sami.

Scena ima svoj blišč in svojo bedo. Blišč je stavba ZVD na Chengdujski cesti, poleg psihiatrične ustanove v Polju, ustanove, ki se oglašuje z: »Vrhunske in celovite storitve s področja varnosti in zdravja pri delu. Zagotavljamo jih neprekinjeno že od leta 1960.« Oziroma, kot lahko preberemo v prvem stavku predstavitve: »ZVD Zavod za varstvo pri delu d. d. je delniška družba, ki posluje že 50 let.« Nasprotje tega polno prisotnega korporativnega leska jekla in stekla so prostori fakultete, kjer se izobražujejo novi kadri. Fakulteta ima sedež v dotrajanem in tesnem pritličju bloka na Gorazdovi v Šiški, po vhodu bi človek prej pomislil, da gre za izpostavo Karitasa ali Rdečega križa. Doc. dr. Mitja Kožuh, ki nas tam pričaka, poudari, da je ZVD vendarle delniška družba, oni pa javna ustanova, vendar tudi, da se jim kmalu obeta selitev v novo stavbo kemijske fakultete, ki se še gradi. Trenutno na fakulteti študira 72 študentov, pri čemer projekcije za prihodnost pravijo, da je v panogi približno 600 delovnih mest, ki so trenutno nezapolnjena ali pa jih zasedajo neustrezni kadri.

»Administrativna ovira«

Dr. Kožuh je izkušen »tehnicist«. V osemdesetih letih je bil republiški inšpektor parnih kotlov, potem raziskovalec na področju jedrske varnosti na odseku za reaktorsko tehniko, vodja skupine v Centru za energetsko učinkovitost, koordinator za energetiko pri Zvezi strojnih inženirjev Slovenije, član društva jedrskih strokovnjakov, prodekan in pa predstojnik oddelka za tehniško varnost. Mož mnogih referenc torej. Potem ko uvodoma navrže, da je že Gregor Virant, tistikrat v funkciji ministra v Janševi vladi, področje varnosti pri delu označil kot »administrativno oviro« pri razvoju gospodarstva, mu omenimo, da smo, iščoč stavbo fakultete, po lokaciji povprašali lokalnega upokojenca, ki nam je pokazal smer, vendar pa tudi sam od sebe dodal, da naj se ne bojimo izpita, ker ga bomo zagotovo naredili.

»To je napačno. Gre za nekdanji sloves fakultete, češ da jo vsakdo naredi. Morda je bilo tako nekoč, danes pa ni. Glede tečajev je pa tako, da je organizacij, ki izvajajo dejavnost, okoli 300, k temu jih je treba prišteti še nekaj, ki dejavnost izvajajo celo brez licence. Ko je denimo Obrtna zbornica izbirala ponudnika za tečaj za svoje delavce, je izbrala najcenejšega, prišel je nekdo iz Kranja in delavcem razdelil že izpolnjene pole z vprašanji. Treba je upoštevati, da je interes delodajalca, torej tega, ki ljudi pošilja na tečaje, ta, da izpit oziroma tečaj vsi naredijo. Kajti to pomeni, da je zaposleni seznanjen z nevarnostmi. Če pride do nezgode, se potegne na plan tisti list in se reče, poba, ti si ta izpit naredil,« pojasni ozadje zgodbe s tečaji iz varnosti pri delu dr. Kožuh.

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve nimajo podatkov o primerih, v katerih je izpolnjena vprašalna pola delavca, ki je doživel delovno nezgodo, bila na sodišču predložena kot dokazno gradivo, se pa dr. Kožuh spominja, da je v primeru smrtne nesreče kovinarskega delavca na sodišču nastopil kot izvedenec in da je tečajna pola v tistem primeru bila dokazno gradivo. »In zanimivo. Na vsa vprašanja, na katera se je praviloma odgovarjalo za a, b ali c, je delavec odgovoril pravilno, samo na vprašanje, v katerem bi moral sam navesti najbolj kritične nevarnosti na svojem delovnem mestu, je polje za odgovor ostalo prazno. Odpor do teh materij je sicer razumljiv. Gre za obveznost, ljudje pa imajo do obveznih zadev odpor. Prav tako se predavanja izvajajo ob koncu delovnega časa. Ljudem je to nadležno. In tak način velja, vsaj kolikor se sam spomnim, od leta 1983 naprej. V osemdesetih sem bil republiški inšpektor in tedaj je bila varnost odrinjena na stran, ker je bila kriza. Človek ni bil več največje bogastvo, kar je sistem prej deklariral. Funkcija varnostnega inženirja v podjetju je bila, da je pozabaval inšpektorja in da mu je poskušal prikriti pomanjkljivosti,« se spominja doktor in nadaljuje: »V tujini, denimo v ZDA, so varnostna izobraževanja standard. V velikem laboratoriju poleg Chicaga se zaposleni z novostmi iz varnosti seznanjajo vsak konec tedna. In našemu delavcu ni problem nositi čelade, kadar dela na tujem, čim pride nazaj, je pa takoj v kratkih rokavih in brez čelade.«

Naj se za konec vrnemo na arheološko najdišče, na katerem so prestopki zoper delovno zakonodajo med drugim tudi nošnja kratkih hlač in majic s kratkimi rokavi, ob čemer se Modrijanova sprašuje, čemu mora državo skrbeti, če delavca opeče sonce. »Če se v vse vmešavajo, potem ljudje ne znajo več prevzeti nobene odgovornosti zase in za vse pričakujejo rešitev od države. Pri 20 sem bila tudi sama 'pametna' in sem izkopavala v kratkih hlačah, da me je opeklo sonce, danes pa tega pač ne počnem več.« A pomisliti se da še na nekaj. Če so tečaji iz varstva pri delu dandanes absurdni v toliko, da so obvezni in da jih naredi domala vsak, to pomeni, da bi lahko bili ti tečaji po potrebi tudi drugačni. Skrajno težki. Pač po potrebi, če bi kdo uvidel, da bi se na tak način dalo razredčiti vrste zaposlenih.