Če smo opletanja s teorijami zarote Jožeta Tanka (SDS) in njegovega strankarskega kolega in blogerja Vinka Gorenaka že vajeni in ga razen zvestih sledilcev nihče ne jemlje resno, je po zapletu s Tovšakovo izjemno negativno (čeprav ne prvič) presenetil pravosodni minister Senko Pličanič. Izjava pravosodnega ministra, da ne izključuje niti teorije zarote, da je bilo vse dogovorjeno za pobeg Tovšakove, in da ne verjame, da je bilo »vse slučajno«, v trenutku, ko take domneve ni bilo mogoče opreti na nikakršen indic, je za pravosodnega ministra neprimerna. Pravosodni minister ne more biti le politik, ki izjavlja tisto, kar si javnost želi slišati. Prav zato se Pličanič ni preveč ukvarjal z opozarjanjem na za okus javnosti zanemarljivo »malenkost«, da je bila Tovšakova po spremembi zahteve za preiskavo lep čas nezakonito v priporu. Ker je ime nekdanje direktorice Vegrada v javnih očeh že dalj časa sinonim za preračunljivost in brezsramno izkoriščanje, zaradi njenega nezakonitega pripora nihče ne bo protestiral. Lahko pa si predstavljamo, kakšne bi bile reakcije, če bi se izkazalo, da je bil protipravno priprt kateri od vidnejših politikov. Teorije zarote bi takrat postale še bolj domišljijske, ljudje bi se razdelili, priprti politik bi si pridelal dosmrtni certifikat mučenika, po njegovi smrti bi se ga nemara spominjali tudi s poimenovanjem stavb, ulic ali krajev.

Seveda je Hilda Tovšak že pravnomočno obsojena na zaporno kazen in tako brez dvoma sodi za zapahe (kamor se je že vrnila), vendar jo morajo pristojni v zapor pospremiti zakonito. Kot kogar koli drugega. To je povsem jasno, čeprav javnost, tudi mediji, pri najhujših grešnikih ta vidik včasih spregleda. Sploh če gre za »Hildo«, za marsikoga hladno pošast, ki je ugonobila številne družine tujih in domačih delavcev, v svoj brlog pa izpljunila cekine. A skrbi za stoodstotno zakonitost ne smejo nikoli zanemariti sodstvo, tožilstvo in pravosodni minister v svojih javnih nastopih – ti morajo ostati precej bolj odmerjeni in minister se ne sme prepustiti čustvom.

Treznost bi želeli tudi od politike, ki bi se morala pogosteje opomniti, da je sodna veja oblasti samostojna (ali pa se s tem sprijazniti). Izvršilna veja oblasti je sicer v večni skušnjavi, da si jo poskuša čim bolj podrediti, napake v pravosodju pa so za sleherno vlado lahko idealna priložnost, da začne lomastiti po sodstvu in si ga podrejati. Hkrati napake omogočijo, da lahko izvršna oblast krivdo, ki jo javnost pripisuje njej, prelaga na sodstvo. »Dve pravni državi«, »kurje tatove zapiramo, tajkuni pa na svobodi« in podobne mantre so že v naši podzavesti. Še kakšen spodrsljaj, pa bo nad sodno oblastjo s pomočjo političnega marketinga visel črn madež glavnega krivca za stanje v državi. V tem bodo najbrž našli konsenz celo politiki z različnih bregov, čeprav so prav oni pisali zakonodajo, ki je nekatere nepravilnosti povsem legalno omogočala. A preusmerjanje pozornosti je še ena »vrlina« politike. Prav s tem namenom se je denimo Janševi vladi v obrazložitev predloga novele zakona o kazenskem postopku zapisalo: »Ne gre prezreti, da državljani zahtevajo pravno in pravično državo, pri tem pa kritizirajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne pa sodne veje oblasti.« Tako se je namreč glasila obrazložitev cirkusantskega predloga, da bi sojenja s pomočjo televizijskih prenosov postala še en resničnostni šov v naših gospodinjstvih.

Da so morebitni apetiti po podrejanju sodne veje oblasti s pomočjo njene očrnitve nevarni, bi moralo biti jasno vsem. Ob retoriki, po kateri bi moralo pravosodje delovati kot mašinerija, ki bi kot po tekočem traku obsojala (oprostilne sodbe se pri nas avtomatično dojemajo kot nedelovanje pravne države) vse, ki sedejo na zatožno klop, še posebno hitro pa tiste, ki se znajdejo pod medijskimi žarometi, se lahko vprašamo, ali si želimo instant ekspeditivnost tudi za ceno hoje po robu, nezakonitih priporov, procesnih napak in zmanjšanih možnosti obtoženih za obrambo. Navsezadnje lahko med zobnike take mašinerije pademo vsi.

Razmere v sodstvu so se zadnja leta kljub nekaterim odmevnim napakam in težko razumljivim spodrsljajem namreč počasi izboljševale, razmišljanje, da se preostale napake lahko odpravijo zgrda in čez noč, pa je utopično. Pravzaprav prej distopično, če si poskusimo zamisliti družbo, v kateri škripa gospodarstvo, šepa zdravstvo, politična morala je na dnu, iz sivine pa bleščeče izstopa le sodna mašinerija, ki trpa obtožene v zapor predvsem zato, da ljudstvo oblasti vsake toliko časa – ob odmevnejših primerih – nameni aplavz. Takšne razmere namreč ne spominjajo na države, po katerih bi se radi zgledovali, in najbrž ne vodijo v razcvet družbe.

Le upamo lahko, da si politika v odgovoru na zaplet s Hildo Tovšak ne bo poskušala sistemsko podrejati sodstva in tožilstva (za napake naj odgovorni seveda odgovarjajo) in vsilila hitrih, slabih rešitev. Potrebujemo trezne in premišljene odgovore, ki naj jih izvršilna in zakonodajna oblast poiščeta tudi s pomočjo predstavnikov pravosodja. Tistih nekaj teorij zarot bo peristaltika družbe med tem že izločila.