Krizni davek plačajo črnograditelji

So intervali, ko tudi v širši v javnosti vzniknejo kritike na neurejenost in negospodarno izkoriščanje prostora in na lobije, ki služijo na račun izigravanja prostorske in okoljske zakonodaje. Kam nas vse to pelje, teh lobistov in »njihovih« zakonodajalcev ne zanima. »Gledam le na svoje koristi,« je nemoralna liberalna mantra, ki preveva že vse. Politiki vidijo le štiriletne mandate in so brez vsake vizije, o prihodnosti naroda, države, standarda ljudi, degradaciji okolja in drugem širšem in bolj daljnosežnem pa naj razmišljajo sanjači in kaka nevladna organizacija. Naši zanamci se bodo že znašli!

Skrajni čas je že, da se v državi vzpostavi pravni red tudi na področju izrabe in oblikovanja prostora – tudi iz ekonomskega in ne samo iz arhitekturnega in okoljskega vidika. Zašli smo v tako brezpravno stanje, da to kar vpije po preureditvi prostorske zakonodaje na način, ki se mu ne bi mogli izmakniti niti tisti, ki lahko z močjo in tudi z denarjem utišajo tako kreatorje kot nadzornike zakonov.

Išče se torej tisti politični dejavnik – motivator, ki bo sposoben zakonodajo za področje urejanja prostora sestaviti, izvajati in nadzirati tako, da bo zakon za vse državljane enak, da bo okolju prijazen in da bo zagotovil optimalno izkoriščanje naravnih virov brez njihovega uničevanja.

Najprej je treba urediti dejansko stanje. Začeti brez odlašanja in brez izgovorov izvajati najprej že veljavno zakonodajo tako, kot zahteva ustava – za vse državljane z istim vatlom. Seveda je treba ob tem tudi hitro popraviti v predpise vgrajene štrleče nesmisle, gotovo pa ne tako, kot je storila zadnja uredba prejšnje vlade, po kateri bi lahko veljaki svoje čebelnjake legalizirali v stavbe, uporabne za vse kaj drugega! Smo v gospodarski, finančni in siceršnji krizi. Ta je, kakor trdi del ekonomske in pravne stroke, predvsem posledica dela na črno, gradenj na črno, prelivanja kapitala v tujino, utaje davkov itd., kar vse znižuje proračunske prihodke. Vse to pa se dogaja predvsem zato, ker tudi slabe zakonodaje ne izvajamo. Predvsem je ne tisti, ki so sami lobirali pri nastajanju zakonov in so nato izkoriščali pravne praznine, ki so jih pomagali ustvariti sami, in se lahko posmehujejo pravnemu redu in pravni državi. Skrajni čas je, da plačajo za svoje gospodarske in pravne prestopke in prispevajo k reševanju gospodarske krize, ki so jo s svojimi dejanji tudi soustvarjali.

Torej črne gradnje: obstoječa zakonodaja za primere, ko objekt nima gradbenega dovoljenja (zlasti če so brez dovoljenja zgradbe na nezazidljivih lokacijah, kot so kmetijska zemljišča, Triglavski narodni park in druga zavarovana oziroma varstvena območja itd.), zahteva njihovo rušenje in vzpostavitev prvotnega stanja na zemljišču.

To je nespametno, neekonomsko oziroma negospodarno! Denimo tako imenovana Türkova vila v Sečovljah na prvovrstni kmetijski zemlji in seveda še številni drugi znani in neznani primeri črnih gradenj. Če se jo poruši, tam ne bo nikoli več nikakršno, kaj šele prvovrstno kmetijsko zemljišče, razen z nerazumno visokimi stroški. Zato se je treba vprašati, ali je to smiselno? Je to narodnogospodarsko sprejemljivo? Rušiti s sredstvi državnega proračuna, ker bo lastnik tako in tako svoje premoženje »skril« in bo morala vse ali skoraj vse plačati država? Je to reševanje krize? Nasprotno! Isti javni denar bi država koristneje porabila za namene, ki jim ga s protikriznimi ukrepi odteguje, ne da bi povsem dobro vedeli, kakšne bodo posledice zmanjševanja denimo socialnih transferjev.

Davkoplačevalci, predvsem nižji in srednji razred, ki se jih vse bolj obremenjuje z zmanjševanjem prejemkov in povečevanjem izdatkov, bodo s kriznimi davki plačali, kar je elita protipravno pridobila. S tem tudi ne bomo zmanjšali poslabšanja kakovosti okolja in prostora, ki je že povzročeno. Prvotno stanje v prostoru in okolju se ne bo doseglo. Zato je smiselno, da se za vse črne gradnje po dvajsetih letih od zadnjega, ki ga je na pol izpeljal takratni minister Jazbinšek, izvede postopek legalizacije pod naslednjimi pogoji:

1. Izda se inšpekcijska odločba.

2. Izvede se uradna cenitev vrednosti črne gradnje.

3. Durs preveri, ali je gradnja investirana iz obdavčenega dohodka.

4. Lastniku se odmeri in se izterja dohodnina na del vrednosti premoženja, ki ni dokazano krit iz obdavčenega dohodka.

5. Lastnik plača kazen v višini 20 odstotkov ocenjene tržne vrednosti črne gradnje.

6. Po plačilu kazni mora v dveh letih pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje ter plačati vse s tem povezane dajatve, vključno s plačilom spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in nadomestilom za degradacijo in uzurpacijo prostora po veljavnih predpisih.

7. Če lastnik ne plača kazni oziroma ne pridobi dovoljenj v predpisanem roku, se mu nepremičnina s črno gradnjo zaseže in proda na javni dražbi, če ta ne uspe, pa se uporabi v neko javno korist.

To bi moral biti prispevek črnograditeljev k vzpostavitvi pravne države in prispevek k reševanju krize, ki je tudi posledica neizvajanja oziroma kršitev predpisov s področij graditve objektov, urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave, kmetijskih zemljišč in varstva kulturne dediščine.

Je v slovenskem obstoječem levem in desnem »pajdaškem« kapitalizmu mogoče izvesti tak postopek legalizacije črnih gradenj, ki bi učinkoval preventivno, bolje zavaroval prostor in okolje ter bi hkrati razbremenil poštene državljane plačevanja stroškov zaradi črnih gradenj in njihovega rušenja po obstoječi zakonodaji? Desne in leve »pajdaške« elite so najbrž premočne, da bi politika lahko razbremenila srednji sloj plačevanja kriznih davkov, ki so posledica izpada javnih prihodkov zaradi dela na črno, gradenj na črno, prelivanja kapitala v tujino, utaje davkov, itd. Zanjo je očitno bolj preprosto, če tudi s kriznimi davki še poveča število tistih državljanov, ki so sicer še zaposleni, vendar v vse večjem številu za svoje delo zaslužijo le še minimalne plače.