Za kaj gre. Sistem lige prvakov zadnja leta omogoča nastopanje več klubom iz istih držav, hkrati pa se izogiba nastopanju manjših klubov, natančneje prvakom nacionalnih prvenstev iz manjših, lahko bi rekli tudi revnejših evropskih držav. Če smo natančni, gre za podoben princip kot pri izboru za najboljšo popevko Evrope – bogate države imajo svoj »wild card«. Na Evroviziji so to Španija, Nemčija, Italija, Francija in Anglija (ter letos domačinka Švedska), pravijo jim velikih pet. Poglejmo, kako je s tem pri nogometu. V začetku letošnje sezone so imeli največ možnosti za nastopanje v skupinskem delu lige prvakov ravno klubi iz omenjenih držav: Angleži, Španci in Nemci so imeli v igri štiri klube, Italijani in Francozi po tri (tri klube so lahko imeli tudi Portugalci). Iste države kot pri Evroviziji. Pri evropski nogometni organizaciji govorijo o kakovosti nogometa, o tem, da je najboljše, da igrajo klubi, ki imajo po njihovem najvišji koeficient tekmovalnih točk, po drugi strani pa moštvo dobi dober koeficient ravno takrat, ko nastopa proti boljšim moštvom. Klubi iz mnogih držav, med njimi tudi iz Slovenije oziroma slovenski prvak, morajo skozi dolge in naporne kvalifikacije, ki se začnejo že julija, če se želijo uvrstiti v skupinski del lige prvakov; nasprotno začnejo izbranci tekme sredi septembra. Če drugega ne, imajo ti klubi več možnosti za počitek, za regeneracijo, kot pravijo, po napornih nacionalnih prvenstvih, ki se običajno končajo maja ali junija.

A gotovo ne gre zgolj za prednost spočitih ekip. Gre za denar, saj lahko bogatejši klubi nogometni industriji prinesejo več oglasov in animirajo več gledalcev. Uefa (evropska nogometna organizacija) je iz lige, v kateri naj bi nastopali samo prvaki, po nekem ključu sestavila ligo, v kateri nastopajo tudi slabše ekipe iz bogatejših nacionalnih prvenstev. Paradoks, ki bi bil, če se vrnemo k evrovizijskim popevkam, primerljiv s tem, da bi velikih pet na festivalu nastopalo z več skladbami. Nemčija, Anglija, Španija, Francija in Italija bi imele tri ali štiri popevke, drugi pa bi se v kvalifikacijah bojevali za preostala redka prosta mesta. Evropa in njene organizacije so si očitno podredile različne oblike modernih pop kultur tako, da jih lažje prodajajo, in jih sama kakovost tekmovanj niti ne zanima. Ne bomo utrujali z mnogimi dokazi o tem, da si je Evropa v zadnjih letih, predvsem v športu, gladko podredila nove in manjše članice, pogledali bomo današnji finale in poskušali ugotoviti, kako je prišlo do tega, da je Uefa v želji po tem, da pripravi spektakel, ki bo prinesel veliko zanimanja in, jasno, še več denarja, organizirala zgolj malo večjo lokalno tekmo in jo preselila v London.

Finale na Wembleyju v Londonu je bil določen že veliko prej, podobno kot je že znano, da bo naslednje leto finalna tekma lige prvakov v Lizboni. Je pa, če drugega ne, gotovo dodaten strošek, saj bodo navijači Borussie in Bayerna iz Dortmunda, Münchna in drugih delov Nemčije potovali na Otok povsem brez potrebe. Tekma bi lahko bila v Nemčiji, v Hamburgu ali Berlinu. Ampak Uefa seveda ni mogla vedeti, kdo bo v finalu, in si niti pod razno ni želela takšnega finala. Če bi si že želeli finale moštev iz istih držav, bi gotovo navijali za tekmo med Barcelono in Realom. El clasico. Španski moštvi se v finalu lige prvakov nista še nikoli srečali, zato bi to spektaklu dodalo nekaj atraktivnosti. Je pa res, da je španski derbi že dodobra načela inflacija tekem, tako da tudi el clasico ni več to, kar je bil. V letošnji sezoni so se tako srečali kar šestkrat. Morda bi bilo za finančne načrte Uefe še najbolje, da bi se v finalu srečala španski in domači, angleški klub, a sanj o Angležih je bilo letos že kmalu konec, saj so njihova moštva v ligi prvakov igrala izredno slabo. Pravzaprav lahko rečemo, da je letošnja sezona tista, ki še bo in ki je spremenila razmerja v evropskem in posredno v svetovnem nogometu. In v tem smislu je treba gledati tudi na finale v Londonu. Ne gre torej samo za to, da bomo v finalu gledali manj atraktiven par, kot bi ga lahko, gre tudi za to, da se lahko zgodi, da bo po nekaj letih prevlade nogometa, ki sta ga, vsaka na svoj način, gojili španski ekipi, spet zavel veter s severa. Nemški stroj, fizična pripravljenost in moč, disciplina v moštvu in zgolj za odtenek kreativnosti so prevladali nad kratkimi duhovitimi podajami Messija in nad hitrostjo ter šminkerskimi vložki Ronalda.

Tudi zato bo finale rumeno-črnih proti rdečim v senci zadnja leta ene največjih nogometnih tržnic, množičnega prestopanja zvezdniških nogometašev in trenerjev v različne klube. Največji prestop se je navsezadnje že zgodil. Trener, ki si je izmislil Barcelonino igro kratkih pasov in velike posesti žoge, Pep Guardiola, se je po nekaj mesecih odmora preselil k nemškemu prvaku Bayernu. Odločitev Bavarcev, ki se je zdela še pred nekaj meseci logična, je zdaj ob vseh letošnjih uspehih kar malce nenavadna. Real se je razšel s trenerjem Josejem Mourinhom, ki naj bi se spet nastanil pri Abramovičevem Chelseaju, v Madrid pa prihaja, če bo vse po načrtih, italijanski trener Carlo Ancelotti iz pariškega PSG. V nasprotni smeri naj bi potoval Cristiano Ronaldo, bogati lastniki PSG ponujajo Realu zanj 100 milijonov evrov.

In če se vrnemo k večernemu finalu: tako zajetnih ponudb ne pri Bayernu, še manj pri Borussii nikoli ne dajejo na mizo. Nemci hočejo narediti enako kot Španci, Angleži ali Italijani za pol manj denarja. Po trenutno dostopnih podatkih je moštvo Bayerna na trgu vredno okoli 430 milijonov evrov (največ Franck Ribery, za katerega bi moral kupec odšteti okoli 42 milijonov evrov). Borussia ima moštvo, vredno okoli 250 milijonov evrov, a bo njihov najdražji igralec Mario Goetze že od 1. julija član Bayerna, ki je zanj menda plačal 37 milijonov evrov. Številke iz Španije so veliko bolj impresivne. Ekipa Barcelone je trenutno vredna nekaj več kot 600 milijonov evrov. Vrednost Lionela Messija naj bi bila 120 milijonov evrov. Realova ekipa je le kakih 10 milijonov cenejša, najdražji je Ronaldo, ki je vreden že omenjenih 100 milijonov evrov. Če primerjamo številke, dobimo še en razlog, zakaj je letošnji finale manj zanimiv, kot si je Uefa želela. Namesto najdražjih zvezdnikov bomo gledali manj zanimive borce. In takšnemu razpletu bi se lahko izognili, če bi bila liga prvakov res samo liga prvakov, ne pa tekmovanje vseh zanimivih klubov iz bogatih evropskih prvenstev. Edino, kar se lahko zgodi in bo na vse skupaj vrglo še dodatno slabo luč, je zmaga Borussie. Nogometaši iz Dortmunda so namreč letos v nemškem prvenstvu za kar 25 točk zaostali za Bavarci.