Junk food, kar v prevodu pomeni hrana za v smeti, je slengovsko ime za živila, ki imajo nizko hranilno in visoko energijsko vrednost. Z njimi pojemo na enoto volumna veliko energije in zelo malo hranilnih snovi, ki jih telo nujno potrebuje za življenje in rast. Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje, da so junk food živila, ki imajo visoko vsebnost nasičenih maščob, transmaščobnih kislin (denimo trde margarine), dodanih sladkorjev in soli. Dodatek aditivov, kot so barvila in ojačevalci okusov, ne vpliva na to, da živilo razglasimo za junk food, čeprav načeloma velja, da vsebujejo ta živila tudi večjo količino aditivov in konzervansov, ki omogočajo daljši čas trajanja.

Tipični predstavniki junk fooda so sladki in slani prigrizki, slaščice, sladkane pijače, bomboni, čokolada, sladoled, tudi pica, če je premastna in preslana ter na njej ni dovolj kakovostnega sira in zelenjave, in hrustljave žitarice za zajtrk. Raziskava Zveze potrošnikov Slovenije je pokazala, da je imel najslabši vzorec tovrstnih žitaric tudi 48 odstotkov sladkorja!

Ali so tudi slaščice, denimo potica, ki jih pripravimo doma, junk food, saj gre prav tako za energijsko gosta in s hranili revna živila? Ne, odgovarja strokovnjakinja za prehrano dr. Mojca Gabrijelčič z Inštituta za varovanje zdravja. Ta živila res imajo take lastnosti, a jih ne uživamo redno, ampak ob določenih priložnostih, denimo praznikih, praznovanjih... Prav tako jih pripravljamo po tradicionalnih recepturah, ki se pogosto razlikujejo od industrijsko pripravljenih živil in vsebujejo manj maščob nižje kakovosti in sladkorja.

Živila, ki jih lahko opredelimo kot junk food, imajo tudi izrazit okus po sladkem, slanem ali mastnem, kar je tudi razlog, da vrečko čipsa izpraznimo do konca. »Danes za okus ne poteka boj, ampak mesarsko klanje. Okno okusa se odpre v četrtem mesecu otrokove starosti in do dveh let spozna večino okusov, ki jih ima potem v življenju najraje. Do vstopa v puberteto se otrokov okus fiksira in ga je pozneje težko spreminjati. Zato je agresivno trženje visoko procesiranih proizvodov za to starostno obdobje zelo močno,« navaja Gabrijelčičeva.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) zagovarja, da naj bo vsak otrok dojen šest mesecev, prehod na mešano prehrano pa bi moral potekati predvsem z doma pripravljeno hrano, saj bo to tisto, kar bo otrok sprejel in najraje jedel. Škoti so nedavno objavili raziskavo, da nadaljevalne mlečne formule za dojenčke po šestem mesecu starosti vsebujejo tudi desetkrat več sladkorja kot materino mleko, kar je problem, ker otroka navadijo na bolj sladko. »Značilnost človeka je, da uživa zelo širok nabor živil, okus po sladkem pa je tisti, ki nas je najbolj determiniral. Ta je najbolj vabljiv že za dojenčka. Zelo nas privlačita tudi okusa po mastnem in slanem, pri čemer moški najpogosteje posegajo po mastno-slanem, ženske pa po mastno-sladkem okusu,« razloži strokovnjakinja za prehrano.

Problem sodobnega sveta: debelost

Junk food je seveda problematičen za vse ljudi, za otroke pa še nekoliko bolj kot za odrasle. Otroci hitro pojedo enako porcijo prigrizka in popijejo enako količino sladke pijače kot odrasli, čeprav imajo manjše potrebe po energiji. Imajo pa veliko večje potrebe po hranilih – ne samo za vsakodnevno delovanje in obnovo telesa, ampak tudi ker rastejo in se razvijajo. Potrebno število kilokalorij lahko vnesemo z živili, ki bodo imela visoko hranilno vrednost, torej veliko hranil, vezanih na eno kilokalorijo, ali z energijo, ki bo prazna. Če v telo vnašamo dovolj pestre mešane hrane z zadostno količino hranil, obenem pa dodamo še veliko energije iz prazne hrane, je učinek previsok energijski vnos. Posledica takega načina prehranjevanja sta prekomerna teža in debelost. Druga strategija je, da na račun nezdrave hrane zmanjšujemo vnos s hranili bogatih živil, s čimer pri otroku povzročimo pomanjkanje nujno potrebnih hranil in je otrok lahko hranilno podhranjen, čeprav je debel.

Koliko nezdrave, predvsem sladke hrane zaužijejo slovenski otroci in mladostniki? Raziskava, ki jo je naredila doc. dr. Nataša Fidler Mis s Pediatrične klinike UKC Ljubljana, je pokazala, da fantje devet odstotkov energije dobijo iz enostavnih sladkorjev iz pijač z dodanim sladkorjem, dekleta pa deset odstotkov. Oboji popijejo premalo tekočine, a skoraj polovica tekočine, ki jo popijejo, prihaja iz sladkih pijač. Sladkor, dodan v hrano, predstavlja 16 odstotkov celotnega dnevnega energijskega vnosa mladostnikov v Sloveniji, kar je za 60 odstotkov višje od dopustne meje. SZO namreč priporoča, da naj bi mladostnik na dan zaužil do deset odstotkov energije v obliki dodanih sladkorjev.

Ti podatki so skrb zbujajoči, saj kažejo na neustrezne prehranjevalne navade otrok in mladostnikov. Posledica: porast prekomerne teže in debelost pri otrocih in mladostnikih.

Podatki iz analize telesnega in gibalnega razvoja osnovnošolcev in dijakov Športnovzgojni karton, ki jo opravljajo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, kažejo, da je med fanti, starimi od šest do 19. let, debelih 7,3 odstotka, pretežkih pa 20 odstotkov fantov. Med dekleti je 5,6 odstotka debelih in 17 odstotkov pretežkih. Večina otrok je še vedno primerno težkih, a odstotek debelih in pretežkih z leti narašča. Meritve fizičnih zmogljivosti otrok kažejo, da zmogljivost pretežkih in debelih otrok v primerjavi z normalno hranjenimi drastično upade.

Debelost tudi pri otrocih povzroča zdravstvene težave: motnje inzulinskega odgovora telesa, previsok nivo holesterola v krvi, kar vodi v metabolni sindrom in tudi sladkorno bolezen tipa 2. Ta se danes pojavlja tudi že pri otrocih. Otroci, ki so debeli že v otroštvu, imajo več kot 80 odstotkov možnosti, da bodo ostali debeli tudi v odraslosti.

Posledic debelosti ne čuti samo posameznik, ampak vsa družba. »Debelost ne vpliva samo na kakovost življenja posameznika, ki lahko ima zaradi tega več zdravstvenih težav: lahko prej zboli za resnimi obolenji in prezgodaj umre, tudi breme za družbo je ogromno – ogromni so stroški zdravljenja, več je bolniške odsotnosti, izpada iz trga dela, delovna zmožnost debelih ljudi je manjša,« pojasnjuje Gabrijelčičeva.

Zakaj ni mogoče prepovedati oglaševanja nezdrave hrane?

Kaj lahko v primeru nezdrave hrane za otroke naredimo? Rabo tobaka in alkohola, ki prav tako povzročata izjemno škodo posameznikom in širši skupnosti, skuša družba omejiti z zakonsko omejitvijo dostopa do teh izdelkov, denimo prepovedjo prodaje teh izdelkov mladoletnim osebam in prepovedjo njihovega oglaševanja. Tovrstnih omejitev pri nezdravi hrani za otroke ni oziroma so te pobude na ravni držav zelo osamljene.

»Hrana je bistveno bolj kompleksno področje od tobaka ali alkohola. Pri alkoholu lahko enostavno izmerimo stopnjo vsebnosti alkohola v pijači in določimo kriterije, po katerih se omejuje dostop do teh izdelkov ali oglaševanje, še lažje je te kriterije določiti pri tobaku. Pri hrani pa je kriterije omejevanja težko postaviti, saj vsi jemo praktično vse, medsebojnih vplivov hrane je ogromno, hrana je tudi psihološko-sociala kategorija, zelo povezana s telesno dejavnostjo, in ko spremeniš nekaj v tem sistemu, vplivaš na vse – če z nekim ukrepom denimo zmanjšamo uživanje določene vrste hrane, ljudje lahko hitro presedlajo na drugo vrsto znotraj iste kategorije živil ali jo zamenjujejo z drugo kategorijo, tako glede količine kot vrste,« pojasni Mojca Gabrijelčič.

Zato je težko uveljaviti prepoved oglaševanja nezdrave hrane za otroke. »Če želimo zakonsko omejiti oglaševanje določenih živil, je treba določiti, kaj je zdravo in kaj nezdravo živilo. To je zelo zahtevno in je najprej treba pripraviti tako imenovani prehranski profil živil, ko določimo, koliko maščob, sladkorja, soli, beljakovin, kalcija, sadnega deleža, vlaknin... živilo vsebuje, in živila na osnovi sestave kategoriziramo in rangiramo od manj do bolj zdravih.« Prehranski profili za živila pa so zelo vroč kostanj. »Pripraviti so jih želeli pri evropski komisiji in smo jih pričakovali že leta 2008 ali 2009, a se je njihova priprava zaradi lobiranja prehranske industrije popolnoma ustavila. Priprave prehranskih profilov za evropsko območje se je z zavezo končno lotila Evropska mreža za srce v okviru Evropske platforme za prehrano, telesno dejavnost in zdravje in bodo junija predstavljeni v Bruslju, vendar je vprašanje, ali bodo podprti ali ne,« je situacijo opisala Gabrijelčičeva.

Prehranske profile živil lahko pripravi tudi vsaka država zase, a so jih doslej zakonsko potrdili le v Veliki Britaniji. Ta je za Švedsko druga evropska država, kjer so leta 2008 prepovedali oglaševanje nezdravih živil za otroke. To so naredili tako, da so na lestvici prehranskih profilov postavili mejo in dovolili zgolj oglaševanje živil, ki so nad to mejo. Vendar so ugotovili, da to dopušča veliko sivo cono in so se lahko tržila tudi nekatera živila, ki so bila evidentno nezdrava. Na Norveškem, kjer je ministrstvo za zdravje predlagalo prepoved oglaševanja nezdrave hrane otrokom, bi to naredili drugače: odločili so se, da so sladkane pijače, piškoti, čokolada, sladoled, burgerji, žvečilni gumiji s sladkorjem, jogurtove sladice, sladki sokovi, sladki mlečni napitki in žita za zajtrk s sladkorjem na splošno tako nezdrava živila, da njihovega oglaševanja sploh ne bi dovolili.

Možna rešitev je tudi, da se omeji oglaševanje živil za otroke na televiziji vsaj v času otroških programov. »A tudi tukaj naletimo na kup problemov. Spet je treba definirati živila, ki jih dovolimo tržiti, in tista, ki jih ne, torej delamo prehranski profil. Potem je treba definirati otroka: je to oseba do starosti 12, 16 ali 18 let? Študije ugotavljajo, da do 16. leta otrok oglaševalskega sporočila še vedno ne loči povsem od drugih sporočil. Javnozdravstvena stroka zato zagovarja stališče, da je treba zaščiti otroka do 16. leta, a se takoj oglasi industrija, da je treba otroka definirati do 12. leta starosti. Definirati je treba tudi, kaj so programi za otroke. Če jih opredelimo kot programe, pri katerih je 50 odstotkov gledalcev otrok, dobimo le nekaj ur programa na teden in izpadejo družinski programi. Podatki organizacije International obesity task force kažejo, da so učinki tovrstnega omejevanja oglaševanja relativno majhni. Četudi so v Veliki Britaniji omejili oglaševanje za otroke v času programov, pri katerih je delež otrok med gledalci 30 odstotkov, se je vsa obremenjenost otrok s tem oglaševanjem zmanjšala za manj kot 30 odstotkov.« Na to so opozorili tudi na evropskem kongresu o debelosti, ki je sredi maja potekal v britanskem Liverpoolu: oglaševanje v času otroških oddaj se je res zmanjšalo, a večino teh oglasov vrtijo med družini namenjenimi oddajami, ki jih gledajo tudi otroci, in je učinek tega ukrepa pravzaprav majhen.

Pri trženju nezdrave hrane otrokom je televizija še vedno najpomembnejši medij, a njen vpliv upada, predvsem na račun naraščanja tega trženja na mobilnih in interaktivnih tehnologijah, torej prek telefonov in socialnih omrežij, kjer pa regulativa še manj dohaja inovativnost marketinških pristopov kot na televiziji, opažajo strokovnjaki.

Ministrstvo za zdravje še ni opravilo svojega dela

Kaj so torej glede oglaševanja nezdrave hrane otrokom v naši državi naredili najbolj pristojni, ministrstvo za zdravje?

Prepoved oglaševanja ni enostavno izvedljiva, tudi zaradi interesov industrije ne. Enake težave se pojavljajo tudi v drugih državah EU, ki zaradi kompleksnosti materije še niso storile velikih korakov, so navedli. In še, da »se je možnost za določeno omejitev oglaševanja živil odprla s sprejetjem zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev bodo oblikovali pravila ravnanja v zvezi z oglaševanjem živil z visoko vsebnostjo sladkorjev, soli maščob in transmaščobnih kislin. Omejitev se nanaša na čas otroškega televizijskega programa, skladno z EU-direktivo o medijih.«

Odgovor ministrstva pa je zavajajoč. Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah, sprejet oktobra 2011, določa, da morajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, torej televizije, ponudniki internetnih storitev in drugi, oblikovati pravila ravnanja v zvezi z neprimernimi avdiovizualnimi komercialnimi sporočili o živilih, ki so namenjena otrokom, in jih javno objaviti. Pravila ravnanja morajo biti oblikovana v skladu s prehranskimi smernicami. Pri Agenciji za pošto in elektronske komunikacije, ki nadzira izvajanje tega zakona, so pojasnili, da zakon ponudnikom storitev nalaga, da morajo sprejeti pravila ravnanja najpozneje v šestih mesecih po objavi prehranskih smernic, ki jih mora pripraviti ministrstvo za zdravje. »Te pa po vedenju agencije še niso bile sprejete.«

Oglaševanja hrane otrokom se dotika tudi oglaševalski kodeks, ki določa, da oglaševanje hrane in pijače za otroke ne sme spodbujati slabih prehranjevalnih navad ali nezdravega življenjskega sloga, spodbujati otrok, naj jedo ali pijejo pred spanjem ali čez dan pogosto jedo sladkarije in prigrizke. Prigrizke mora jasno opredeliti kot prigrizke, ne pa kot nadomestek za obroke, oglas ne sme spodbujati otrok, naj pojedo več kot običajno, in ne sme zavajati otrok glede morebitnih telesnih, socialnih ali psihičnih koristi, ki naj bi jih imeli zaradi uživanja izdelka.

Kot kaže podatek Mednarodne zveze za preučevanje debelosti iz uvoda članka, splošne omejitve oglaševanja nezdrave hrane otrokom in samoregulacija oglaševalcev in televizij, na katero stavijo pri ministrstvu za zdravje, tovrstnega oglaševanja pri nas niso omejile, celo nasprotno, to naj bi celo naraščalo.

Kako in ali sploh na televiziji omejujejo prikazovanje oglasov za nezdravo hrano za otroke? Na Televiziji Slovenije so pojasnili, da kot javna televizija ne prekinjajo programov z oglasi, po internih pravilih pa tudi ne predvajajo oglasov med oddajami za otroke, niti jih ne prekinjajo z oglasi. To velja za vse vrste oglasov. Pritožb v zvezi z oglasi nezdravih živil niso prejeli, prav tako niso zavrnili predvajanja tovrstnih oglasov hrane za otroke.

Podobno pravijo tudi pri Pro Plus, kjer so pojasnili, da otroške oddaje, ki so krajše od 30 minut, potekajo brez oglasov (kar ni stvar dobre volje televizij, ampak zahteva zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, op. p.), v otroškem programu ni dovoljeno promocijsko umeščanje izdelkov.

Zakaj Slovenska oglaševalska zbornica dopušča oglase za evidentno nezdravo hrano?

Oglaševalsko razsodišče presoja le na podlagi podane pritožbe zoper že objavljeni oglas, so pojasnili pri zbornici. Ta pa je bila v povezavi s hrano za otroke v zadnjih letih le ena. Leta 2010 se je potrošnica pritožila na TV-oglas Družina oglaševalca McDonald's Slovenija, češ da ni skladen z določili slovenskega oglaševalskega kodeksa. V oglasu je bil upodobljen štiriletni deček, ki se v restavraciji trudi jesti najrazličnejšo hrano, a ne zna rezati, odpirati školjk in podobno. Na koncu oglasa peljejo starši otroka v McDonald's, kjer je vesel, ker je enostavno hrano. Pritožnica je menila, da oglas napeljuje na mnenje, da je druga hrana za otroke preveč komplicirana in naj gredo raje v McDonald's, kjer pa je, kot vemo, hrana neprimerna za otroke. McDonald's Slovenija je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Navedel je, da so oglas zasnovali v nemški oglaševalski agenciji in je skladen z nemškimi oglaševalskimi smernicami, zato menijo, da je skladen tudi s slovenskim kodeksom. V oglasu so s subtilnim humorjem želeli poudariti, da je užitek ob hrani povezan z užitkom in sproščenostjo cele družine, kar ponujajo McDonald'sove restavracije. Zato otrok v oglasu ni vesel zato, ker lahko je »enostavno« hrano, temveč zato, ker se počuti dobro in se skupaj s starši zabava. Zavrnili so tudi trditev, da je hrana v McDonald'sovih restavracijah neprimerna za otroke. Oglaševalsko razsodišče je presodilo, da je oglas skladen z določili Slovenskega oglaševalskega kodeksa.

Ne prepoved oglaševanja, pač pa zdravstvena vzgoja

Pri ministrstvu za zdravje opozarjajo, da je zmanjšanje pritiska trženja energijsko goste in hranilno redke hrane le eden od možnih ciljev, kako prebivalcem zagotoviti zdravju bolj naklonjeno okolje. Podobno meni tudi dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, ki mu je uspela »misija nemogoče«: zakonsko omejiti rabo alkoholnih pijač. Do prepovedi oglaševanja nezdrave hrane za otroke je zadržan: »Pri nezdravi hrani ni enega izrazito škodljivega dejavnika, ampak je problem celokupna količina zaužitih kalorij. Prepoved oglaševanja tukaj ni rešitev, pač pa so potrebni zdravstvena vzgoja, motiviranje ljudi za zdrav življenjski slog in selektivno obdavčevanje živil.«

Tudi delovna skupina, ki so jo ustanovili pri ministrstvu za zdravje, je za učinkovito omejevanje trženja nezdrave hrane otrokom predlagala celovit pristop. Možni ukrepi se nanašajo na ceno hrane (vplivanje na ceno s trošarinami in subvencijami), prodajne poti (vpliva se na dostopnost živil, kjer se otroci pogosto zadržujejo), izdelke (živila se označujejo tako, da je mogoče enostavno prepoznavanje njihovih prehranskih lastnosti, spodbujanje industrije, da bi izdelovala živila z ugodnejšo prehransko sestavo), tržno komuniciranje (regulativa in samoregulativa proizvajalcev živil oziroma oglaševalcev) ter uredniške in medijske vsebine (vključevanje vsebin, ki pomagajo k poznavanju hrane in prehranjevanja).

Mojca Gabrijelčič pojasnjuje, da je bilo pri omejevanju nezdrave hrane otrokom vendarle narejeno veliko, predvsem v šolstvu. »Imamo pred trženjem dobro zaščiten šolski prostor, smernice šolske prehrane – kar je redkost, prav tako smo drugi za Francijo uvedli prepoved avtomatov v šolskem prostoru. Uvedli smo šolsko shemo sadja, kjer ponujajo otrokom zastonj zdravo izbiro – torej ne le prepovedi. Lani je ministrstvo za zdravje financiralo projekt voda, kjer so šolarjem približali pitje vode. Razpravljamo o obdavčitvi sladkih pijač, ki je zelo majhen, a zelo pomemben del problematike, kjer lahko izolirano dokažemo slab učinek teh živil na zdravje in ugoden ekonomski učinek ob višji obdavčitvi. Spreminjajo se prehranske vsebine v šolah za bodoče starše in podobno, kar vse izobražuje ljudi o pomenu zdravega prehranjevanja.« Skupina strokovnjakov je lani jeseni začela tudi intenzivno pripravljati osnutek prehranskega profila živil za Slovenijo. Opravili so že dve tretjini dela, a so delo nekoliko upočasnili, ker vendarle kaže, da bodo prehranske profile živil za evropsko regijo v letu ali letu in pol le pripravili pri SZO. »Zdi se nam smiselno, da počakamo, kaj bo naredila SZO, da ne bo treba v kratkem času spreminjati predpisov,« je pojasnila Gabrijelčičeva.