Sreča je že po Aristotelu pojem, ki zadeva mnogo globlja vprašanja kot zgolj vprašanje doseganja tistega, kar želimo, oziroma dobrega občutka o nas samih. Pojem sreče se nanaša na doseganje blagostanja, človekove polnosti, njegove izpolnitve in notranjega miru, s čimer predstavlja obenem prvinski in končni cilj njegovega bivanja. Thomas Jefferson zato zagotovo ni po naključju v ameriško ustavo kot temeljno in neodtujljivo pravico ob bok enakosti, nedotakljivosti življenja in svobodi postavil prav pravico vsakega človeka do zasledovanja sreče (life, liberty and pursuit of happiness). Tudi John Stuart Mill v svojem temeljnem spisu O svobodi veže osnovno definicijo svobode na pravico slediti sreči, ko pravi, da je edina svoboda, ki si to ime sploh zasluži, prav svoboda vsakega, da svoji sreči sledi na način, ki si ga sam izbere, kolikor seveda s tem načinom istega ne preprečuje drugim posameznikom na njihovi poti iskanja.

Podoba samske ženske, ki si drzne želeti si otroka, ne da bi pred tem poskrbela za moškega v svojem življenju, in poroka dveh zaljubljenih oseb istega spola večini Slovencev na žalost do te mere kvari podobo slovenske družbe, kot jo želijo videti in v njej bivati, da so v njeno obrambo pripravljeni omejiti pravico do sreče omenjenih posameznikov. Ljudje, ki jih poznam, s katerimi se družim in razpravljam o aktualnih dogajanjih v družbi, pa tudi izpostavljeni publicisti in oblikovalci javnega mnenja, katerih stališča cenim, skoraj brez izjeme nimajo nobenih dvomov o tem, da se je vredno oglasiti v bran tako pravici sedemintridesetletnice, ki bi rada zanosila, a ji na poti do tega cilja, ki bi ji ga sodobna medicinska znanost lahko celo uresničila, stoji nerazumna zakonska omejitev, kot tudi pravici Mitje Blažiča do poroke, z uresničitvijo katere ta gotovo ne bi v ničemer posegel v kakršne koli pravice kogar koli drugega, ki mu na poti do tega cilja prav tako stoji za zdaj nepremostljiva ovira v obliki zakonske določbe. Jasno nam je, da gre v obeh opisanih primerih za omejitev svobode posameznika. Zato me toliko bolj čudi, da tako od nekaterih znancev kot tudi iz medijev, ki so mi sicer blizu, zadnje čase slišim toliko idealiziranega govorjenja o socializmu kot enem od možnih odgovorov na težave, v katere smo kot družba v zadnjih nekaj letih nenapovedano zabredli. Seveda nimam nobenih težav z zagovarjanjem večje socialne vključenosti, močne socialne države, močnega javnega šolstva in zdravstva, zaskrbi pa me, ko slišim nekritično govorjenje o razlastitvi lastnikov »produkcijskih sredstev« in izročanju le-teh v upravljanje delavcem; ti naj bi po neki dogmi, ki je ravno toliko empirično dokazljiva kot tista o vsemogočnem samouravnavajočem se trgu, ta sredstva upravljali veliko bolj v smeri doseganja občega dobrega, kot so doslej počeli njihovi lastniki kapitalisti, ki naj bi v svoji gonji za dobičkom delavce, ki za zdaj razpolagajo zgolj s svojo delovno silo, le izkoriščali.

V redu. Recimo, da gre za utopično podobo prav(lj)ične družbe majhnih ali sploh nobenih socialnih razlik, za katero bi si bilo vredno prizadevati. Kaj pa tista malenkost z začetka članka? Svoboda posameznika namreč. Smo res prepričani, da so cilji, ki si jih bo prizadevala doseči socialistična družba prihodnosti, tako univerzalni in temeljni, da odtehtajo omejitev svobode tistim posameznikom, ki bi svojo srečo morda želeli loviti po neki svoji, malo drugačni poti? Recimo, da bi imeli lastno podjetje za proizvodnjo izpušnih cevi, ki bi postalo vodilno v svetu na tem področju. Recimo, da bi bili... Igor Akrapovič. Bi se – za potrebe tega zapisa poenostavljeno rečeno – slovenski levičarji v primeru uresničitve socialistične utopije spomnili dvigniti svoj glas za svobodo Igorja Akrapoviča, da izbere svojo pot do sreče, tako kot ga danes dvigujemo za samske ženske in homoseksualne pare? Česa je v Jugoslaviji, še bolj pa tam v deželah za berlinskim zidom, tako zelo manjkalo, da so se zgodila vsa tista družbena gibanja, ki so na koncu iz tečajev vrgla ves vzhodni blok? Zakaj je gorel Jan Palach? Gotovo ne zaradi pomanjkanja kave, čokolade in banan. Da, zaradi tiste malenkosti z začetka članka. Zaradi svobode.

V romanu Jonathana Franzena Svoboda njegov junak Walter, primerjajoč stanje stvari v Evropi in Združenih državah, ugotavlja, da je razlika med obema predvsem v dojemanju svobode. V Evropi naj bi po Walterju idejo svobodnega trga latentno ogrožala ideja socializma ravno zato, ker naj Evropejci ne bi bili tako obsedeni s svojimi osebnimi svoboščinami, na katere naj bi gledali tudi veliko bolj racionalno kot Američani. Pri slednjih pa nobena razprava o osebnih pravicah ne poteka na racionalni, temveč vedno na izredno čustveni ravni, zaradi česar jo tudi tako uspešno izkoriščajo republikanski desničarji. Tezi Franzenovega junaka, da je v Združenih državah obramba osebnih svoboščin v nekaterih primerih pripeljana do absurda, lahko ob zadnjih razpravah o pravici do nošenja orožja, ki potekajo nad še svežimi grobovi otrok, ustreljenih z avtomatskim orožjem v šoli, le pritrdimo. Toda ali po drugi strani to res pomeni, da si Evropejci pri domišljanju poti iz trenutne gospodarske krize lahko privoščimo svobodo posameznika dajati nekoliko na stranski tir v interesu še tako dobro zveneče nove in pravične družbene ureditve? Moj odgovor je: ne. Še zlasti ne zdaj, ko si po nekaterih državah radikalnejša krila sicer parlamentarnih desnih strank ponovno oblačijo uniforme in paradirajo po ulicah. Tudi na levici bi morali imeti v mislih, da je ideji socializma treba dodati le še ščepec nekega drugega -izma: nacizma, rasizma ali le dobrega starega nacionalizma, da dobimo eksplozivno mešanico, zaradi katere bi nas spet lahko dolga leta bolela glava. Zato se prav v turbulentnih časih, ki so pred nami, ne bi smeli preveč poigravati s svobodo posameznika in sanjariti o utopično pravičnih družbah, ampak bi se morali ukvarjati predvsem s krepitvijo institucij pravne države, ki so vsakemu od nas edini garant, da ne bo žrtev nasilja večine, in ki naj nam omogočijo, da svojo srečo iščemo na kakršen koli ustrezen način, pri tem pa pazimo le, da ob tem ne oviramo drugih.

In le še stavek o še eni idealizirani podobi, namreč podobi neposredne demokracije: v nepremostljivi zid, ki se preči med sedemintridesetletno žensko in njeno srečo v podobi lastnega otroka, smo opeke vzidali vsi mi, in to na najbolj demokratičen način, ki ga poznamo – z referendumom.

Dino Bauk je odvetnik iz Ljubljane.