Je s perspektive anarhistične tradicije sedanji trenutek zanimiv?

V resnici je obdobje zadnjega četrt stoletja izredno zanimivo. Zadnjih deset let se jasno krepijo lokalna gibanja, ki se označujejo za anarhistična ali sodelujejo v anarhističnih akcijah. Širi se sprejemanje anarhističnih idej in načel. Horizontalno, torej nehierarhično organiziranje in neposredna demokracija, ki zagotavlja, da imajo vsi, ki so vpleteni, možnost soodločati in povedati svoje mnenje ter aktivno sodelovati, sta ideji, ki dosegata zelo širok odmev. Razširjeni sta v različnih skupinah, ki se ukvarjajo z vprašanji bivanja, spolov, okolja...

Hkrati živimo v času velike ekološke in ekonomske krize. V poznih osemdesetih in začetku devetdesetih let je bila splošno sprejeta ideja, da konec sovjetskega bloka pomeni, da je zahodni sistem parlamentarne demokracije in prostotržnega kapitalizma najboljši. Zagotovil naj bi dobro življenje vseh, le vse države se mu morajo prilagoditi. To razlogovanje so anarhisti od samega začetka kritizirali. Danes je s to idejo uradno konec. Sistem, ki ga imamo, ne zagotavlja dobrega življenja vseh. Radovednost, kaj pravijo anarhisti, se veča.

Kje lahko prepoznamo anarhistično idejo horizontalnega organiziranja v protestih po Evropi?

Evropska družbena gibanja so zelo raznotera. A če posplošim, idejo horizontalnega organiziranja prepoznamo v tem, da ni specifičnih ljudi, ki imajo moč, da drugim povedo, kaj naj delajo. Vsi sodelujoči imajo enako možnost odločanja, kam se gre in kaj se naredi. To je zelo močna lastnost večine gibanj, ki jih vidimo.

Primer horizontalnosti so tudi ljudske skupščine. V Sloveniji se prebivalci samoorganizirajo v mestnih zborih v Mariboru, v sredo je bila prva ljudska četrtna skupščina v Ljubljani. Kakšna je njihova vloga?

Vse, tudi če greste na počitnice s prijatelji, zahteva organiziranje. Lahko delujete po bolj tradicionalnih vzorcih in bo posameznik, ki je vodja, določil vse. Zelo verjetno pa se boste s prijatelji skupaj usedli in se odločili, kaj in kako. V svojem bistvu je skupščina prav to. Ljudje želijo skupaj odločiti o vprašanjih, ki so jim skupna. To tiči v bistvu vsakega odločanja, ki temelji na horizontalizmu, neposredni demokraciji ali, če hočete, enakopravnosti.

Pomembno je, ali se ta vzorec širi in se tako odloča tudi v delovnem okolju, gibanju, soseščini... Ljudje, ki živijo skupaj, organizirajo skupaj kulturne, socialne in politične vidike svojih življenj. Skupščina je prostor, kjer se delijo ideje in izkušnje in kjer se sprejme odločitve za delovanje naprej. To zadnje je pomembno. Po skupščini se mora nekaj zgoditi. Treba je sprejeti odločitve, kaj se želi ukreniti, kako se tega lotiti, kaj so cilji. To zahteva organiziranost in delegacijo nalog. O vsem ni mogoče debatirati na zborih 200 ali 300 ljudi in vsak ne more sodelovati pri vsem. Razdeli se zadolžitve, oblikuje se skupine in usklajuje se njihovo delo.

Omenili ste, da število organizacij in skupin, ki delujejo po teh načelih, raste. Se veča tudi njihova povezanost?

Problem številnih lokalnih uporov, posameznih kampanj in iniciativ je, da jim manjka krovna povezava. A obstajajo poskusi, tudi med anarhisti, da bi se vzpostavilo več formalne in stalne menjave mnenj, izkušenj in organiziranja. Federacija za anarhistično organiziranje v Sloveniji je navsezadnje del Mednarodne anarhistične federacije. A te mreže in federacije niso množična gibanja in njihov globalni vpliv ni velik.

Še večji problem kot organiziranost je vztrajajoč manko skupne vizije. Mnogi se strinjamo, česa nočemo in kaj je problematično. Nasprotujemo ekonomskemu sistemu, ki temelji bolj na dobičku kot na potrebah ljudi in solidarnosti. Manjka pa nam skupnih ciljev, ki bi predstavljali konkretne alternative ekonomskemu in političnem sistemu. Zato nam manjkajo tudi skupna strategija in koordinirane akcije. Obstaja kampanja tu in demonstracije tam, projekti se zgodijo, a niso povezani. To je v svetu, ki se globalizira, velik problem. Vsi vemo, da mednarodne korporacije niso omejene na nacionalne države, ampak je njihov vpliv širok in globok. Na to je treba oblikovati odgovore. Balkanski anarhistični sejem knjig je eden od dogodkov, ki so jasno usmerjeni k temu, da sežejo prek lokalnosti in nacionalnih mej. To moramo krepiti, kajti verjetno je to eden največjih izzivov, pred katerimi smo.

Desničarske skupine s fašističnimi zasnovami nimajo težav s hierarhijo, kar jim daje hitrost in navidezno učinkovitost. Je strah pred vzponom ekstremne desnice utemeljen?

Zagotovo. Odzivi na krizo po vsem svetu oblikujejo obrise zelo avtoritarnih modelov, ki so na političnem odru učinkovitejši in dobijo zato več podpore. V času krize iščejo ljudje drugačne rešitve, obračajo se stran od obstoječih struktur moči. Želijo pa se oprijeti nečesa, kar jim vsaj obljublja, da bi utegnilo izboljšati njihovo življenje. Zaradi preproščine in igranja na predsodke in na strah je desnica pri ponujanju tega pogosto uspešnejša od levice.

A njen vzpon je tudi odraz skupin in posameznikov na levici, vključno z anarhisti. Manjkajo nam konkretne alternative, ki bi dale ljudem občutek, da bo podpora levih stališč pomenila izboljšanje življenja. Tudi če so ljudje naklonjeni levim idejam, jih imajo večinoma za utopične ali celo naivne. V družbeni imaginaciji manjkajo primeri dobrih praks, četudi obstajajo. Common Ground Relief v New Orleansu je primer, ko je delovanje, jasno zasnovano na anarhističnih temeljih, hitreje in učinkoviteje zagotovilo podporo ljudem po orkanu Katrina, kot je to uspelo ameriški vladi. Ni šlo le za lokalno, malo stvar, ampak za skupen, množični projekt. Pomen povezovanja lokalnih praks je, da nastane nekaj večjega in vplivnejšega. Zato moramo bolje predstaviti svoje ideje in nagovoriti tudi tiste dele družbe, ki jih običajno ne dosežemo. Gre za klasično politično organiziranje.

To pomeni, da se je treba vključiti v obstoječe sisteme moči?

Vsekakor. Med anarhisti so o tem različna mnenja in nekateri temu nasprotujejo. Prepričani so, da v svetu, ki je poln korupcije, iger moči in tekmovanja, ni mogoče ohraniti načel in idealov. Sam mislim drugače. Ni treba oblikovati politične stranke in kandidirati na volitvah. To bi odsvetoval. A ključno je biti del javnih debat, razpravljati z ljudmi, ki so nasprotnih, konservativnih prepričanj. Če se nisi pripravljen vključiti v te procese kljub vsem problemom, ki so del njih, bo gibanje, katerega del si, izolirano. Ne bo gibanje, ki si prizadeva za družbene spremembe, ampak želi le svojo nišo v družbi, kjer mu bo udobno. S tem ni nič narobe. A to bo ostalo del subkulture, brez vpliva na strukture ekonomske in politične moči. Če želiš vplivati na te strukture, in to je pomemben del anarhistične zgodovine ter idealov, se moraš soočiti in vključiti v pogovor s sistemi in akterji, ki jih razumeš kot problematične. To bo izziv, a tako svet deluje.

Kaj je z anarhistične perspektive moderen besednjak, v katerem se splača govoriti o družbi?

Vsekakor mora iti za govorico, ki je široko dostopna ljudem. To ne pomeni poneumljenje idej ali stališč. A vsi ljudje ne vedo, kaj pomeni horizontalno organiziranje. Stran je treba vreči levičarski elitizem sklicevanja na teorije, ki jih ljudje niti ne poznajo niti jih ne zanimajo. Treba je govoriti za ljudi, ki so okoli tebe, in jim predstaviti ideje na način, ki bo zanje zanimiv in pomemben. Govorice bodo različne v različnih krajih, a govoriti je treba jezik, ki ljudem v tistem okolju nekaj pomeni.