Trije jetniki v gulagu se začnejo pogovarjati o tem, kako so pristali tam. Prvi pravi: »Tukaj sem, ker sem pet minut zamujal na delo, oni pa so me obtožili sabotaže.« Drugi: »Tukaj sem, ker sem na delo prihajal pet minut prej, oni pa so me obtožili vohunjenja.« In na koncu tretji: »Tukaj sem, ker sem vsak dan prihajal točno na delo, oni pa so me obtožili, da imam zahodno uro.« Podoben vic pripoveduje o usodi treh jetnikov v zaporu KGB. Prvi vpraša drugega, zakaj je zaprt, in ta odgovori: »Ker sem kritiziral Karla Radeka.« Prvi odgovori: »Jaz pa zato, ker sem hvalil Radeka!« Tedaj se obrne k tretjemu, ki je do tedaj mirno sedel v kotu, in ga vpraša, zakaj je on pristal tukaj. On odgovori: »Jaz sem Karl Radek.«
Po nedavnem obisku Aleksisa Ciprasa v Zagrebu, samo dva meseca pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo, se zdi, da so šale o gulagu postale aktualnejše kot kadar koli prej. Komaj je Cipras odšel iz Hrvaške, že so ga obtožili, da se je smejal Žižkovi šali. Po Ciprasovem bivanju na Hrvaškem je grške medije najprej dosegla novica, da ga je podprl znameniti hollywoodski režiser Oliver Stone, ki je brez ovinkarjenja dejal, da upa, da bo prav on prihodnji grški premier, saj predstavlja »upanje za Grčijo in bo prinesel veliko spremembo ne le za Grčijo in Evropo, ampak morda tudi za svet«. Nato je v istem pogovoru za grško nacionalno televizijo Slavoj Žižek dodal, da tudi on verjame vanj, toda »kot platonist, saj če filozofi niso kralji, potem bi vsaj morali nadzirati kralje«, in sklenil, da ga podpira: »Toda pod pogojem, da bom njegov tajni svetovalec.«
Žižek tajni svetovalec
Medtem ko se v zadnjem letu dni, odkar je Žižek v Atenah pred zadnjimi volitvami junija 2012 goreče podpiral Ciprasa, širijo šale, da je Žižek res tajni svetovalec bodočega grškega premierja, postaja situacija po javni razpravi Žižka in Ciprasa na festivalu Subversive v Zagrebu resna. V tej debati je »najnevarnejši filozof Zahoda« izjavil, da bi v njegovi viziji prihodnosti vsi ljudje, ki ne podpirajo Sirize, dobili enosmerno vozovnico v prvem razredu za gulag. Mediji so zavohali »škandal«, potem pa se je z uradnim sporočilom za javnost odzval celo premier Antonis Samaras, ki je Žižkov komentar imenoval »grozljiv in odvraten« ter opozoril, da je bilo na tisoče ljudi grškega rodu ubitih v gulagu.
Kaj natančno je Žižek rekel v Zagrebu? Vredno je citirati večji del: »Boj, ki ga vodi Siriza, je boj za samo dušo Evrope. Tudi tukaj sem brez kakršnega koli sramu evropocentričen. O.K., lepo je v slogu politične korektnosti Evropo obdolžiti za vse, imperializem, kolonializem, suženjstvo, toda Evropa je dala človeštvu – in bodimo ponosni na to – nekaj čudovitega, idejo radikalne egalitarnosti, radikalne demokracije, feminizem itd. To je bistvo evropske identitete. In to se danes postavlja pod vprašaj. Ko torej Cipras pravi, kdo je nevarnost, potem je treba reči, da so današnji zagovorniki Evrope, bruseljski birokrati ali nacionalisti, ki se bojujejo proti priseljencem, nevarnost, proti kateri se je treba bojevati. Siriza ni grški pojav, Siriza je eno redkih znamenj upanja za vso Evropo. Test za ljudi in njihovo stališče o Evropi bi preprosto moralo biti vprašanje, kaj mislijo o Sirizi. Če ne podpirajo Sirize, potem bi v moji viziji demokratične prihodnosti ti ljudje dobili enosmerno vozovnico v prvem razredu za gulag.«
Kot vidimo, gre za klasično Žižkovo šalo, na katero so se njegovi tudi površni poznavalci že davno navadili, vendar je Ciprasovim nasprotnikom na najboljši stalinistični način uspelo šalo iztrgati iz konteksta in vse, ki niso spremljali zagrebške razprave med Ciprasom in Žižkom, prepričati, da »Žižek želi gulag za nasprotnike Sirize« (kot se je glasil eden od časopisnih naslovov). Resnica je seveda povsem drugačna.
Istega dne, ko je Nova demokracija zakuhala škandal in poskušala sfabricirati Žižkovo šalo in jo izkoristiti proti Ciprasu, je skrajno desničarska stranka Zlata zora, ki ima v parlamentu kar 18 poslancev, zagrozila, da bo organizirala fronto 100.000 Grkov, da bi preprečili gradnjo džamije v Atenah. Čeprav živi v Grčiji okoli 500.000 muslimanov, nobena grška oblast doslej še ni zagotovila zgraditve džamije v glavnem mestu, tudi sedanja Samarasova ne. Da bi to preprečili, je Zlata zora Islamski skupnosti Grčije zdaj poslala pismo s tako vsebino: »Muslimanski morilci, če do 30. junija ne zaprete svojih bordelov v Grčiji, vas bomo poslali v pekel. Tisti, ki ne bodo spoštovali ultimata, bodo zaklani kot kokoši na cesti.«
Medtem ko imamo na eni strani Žižkovo retoriko, na drugi strani nimamo več samo retorike, ampak konkretne akcije Zlate zore, ki so s fizičnim nasiljem usmerjene proti priseljencem. Pa vendar, ali enaka situacija ne velja za vso Evropo? Po eni strani je Siriza dežurni krivec, ki jo opisujejo kot nevarnost za Evropo, vrhunec tega bavbava smo videli lani, ko je pred grškimi volitvami nemški Financial Times objavil članek v grščini, s katerim se je obrnil na grške volilce, naj nikakor ne glasujejo za Ciprasa. Po drugi strani je ravno trenutna usmeritev Evropske unije – nezadržni varčevalni ukrepi in nove privatizacije – vzrok čedalje večje brezposelnosti in kipečega nezadovoljstva, ki se potem najlažje kanalizira in mobilizira ravno v smeri novega nacionalizma. Zlata zora je v tem pogledu obenem druga in podaljšana roka sistema. Na neki način eksplicitno izraža tisto, kar je v Evropski uniji potlačeno, a pogosto gredo ravno nova ekstremistična gibanja z roko v roki s protipriseljensko zakonodajo same EU. Tako se denimo predvolilni slogani Hans-Christiana Stracha, kot so veleplakati z napisom Fremdes tut niemanden gut (Tuje nikomur ne dene dobro) ali Mehr Blut für unser Wiener Blut (Več krvi za našo dunajsko kri), skladajo z ustavljanjem vala priseljencev, s čimer se ukvarja Frontex, in poskus ustavitve gradnje džamije v Atenah ni izjema, ampak potrjuje splošno razpoloženje od Velike Britanije prek Francije in vse do Švice, kjer so gradnjo minaretov prepovedali celo z referendumom.
Nevarnost trditve »vsi so isti«
Ravno v tem smislu ima Cipras prav, ko je v Zagrebu izjavil, da »nevarnost za Evropo ni Siriza, ampak Angela Merkel«. Seveda je naslednji dan v hrvaških časopisih izšel naslov »Merklova predstavlja nevarnost za Evropo, pravi radikalec Cipras« in ponovno potrdil »slabo neskončnost« medijske »proizvodnje pristanka«. Torej lahko samo in zgolj »radikalec« reče, da je nemška kanclerka nevarnost, medtem ko se tisti, ki s svojo politiko povzročajo čedalje večje obračanje Evrope v desno, ne imenujejo »radikalci«.
Težava ni samo Merklova kot takšna (ona je le simbol), ampak to, kar se je v obdobju nacizma imenovalo Gleichschaltung (»izenačitev«), termin, ki je označeval postopek nacističnega režima, ki je »izenačeval« vse elemente družbe. Samo v zadnjem letu dni so vodjo grške koalicije Siriza imenovali »naivni radikalec«, »nevarni lažnivec«, »populistični demagog« in »najnevarnejši človek v Evropi«. Nemški tednik Spiegel ga je uvrstil na seznam »desetih najnevarnejših evropskih politikov«, na katerem so poleg Ciprasa tudi voditeljica francoske skrajne desnice Marine Le Pen, Timo Soini, ki vodi nacionalistično finsko stranko, ali pa znani skrajnež Hans-Christian Strache iz Avstrije in tudi Nizozemec Geert Wilders.
Po Ciprasovem obisku Hrvaške imamo pred seboj podobno ideološko redukcijo, ki vsak odpor proti trenutnemu diktatu trojke meče v isti koš, čisto tako kot zgoraj navedene šale o gulagu. Tako Viktor Orban, ki vodi madžarsko obračanje v desno, in Strache, ki je znan po »Jeruzalemskem manifestu« v boju proti muslimanom, kot tudi Aleksis Cipras, ki se med drugim bojuje ravno proti tem novim fašistoidnim tendencam v Evropi, so zdaj na isti strani – »vsi so isti«, ko gre za boj za Evropsko unijo.
Ideološki pa tudi zakonodajni mehanizmi Evropske unije še vedno niso prišli tako daleč kot nacistični Gleichschaltung, a ravno izkrivljanje in ponarejanje Žižkove šale kaže, da obstajajo težnje, ki bi v boju proti gulagu same znova ustvarile gulag in poslale tja ravno tiste, ki se bojujejo proti gulagu. Čeprav je situacija resna in moramo bliskovit odziv grškega establišmenta na Žižkovo šalo obravnavati kot simptom tistega, kar v Evropski uniji šepa, je treba na koncu reči, da bi morali v gulag poslati ravno tiste, ki ne razumejo šal o gulagu. Za tiste, ki te šale ne razumejo, bi bilo treba odgovoriti s šalo, ki je ne navaja nihče drug kot Aleksander Solženicin v Arhipelagu gulag. »Ali je v gulagu težko?« – »Samo prvih deset let.«