JFK 1991, Oliver Stone

Medtem ko se je naša država nepreklicno oddaljevala od juga, je tudi ameriški režiser, scenarist in producent Oliver Stone (1946) obračunaval z jugom. Lotil se je natančne analize atentata na ameriškega predsednika Johna Kennedyja leta 1963 v Dallasu. Zgodba poteka skozi oči okrožnega tožilca Jima Garrisona, ki ga igra Kevin Costner (v kombinaciji za vlogo sta bila tudi Harrison Ford in Mel Gibson). Scenarij je predelana različica Garrisonove knjige On the Trail of the Assassins iz leta 1988 in ne odpušča nikomur v ZDA, čeprav je dejstvo, da Garrisonu, ki je začel raziskovati atentat leta 1966, kljub obilici zanimivih ali celo strašljivih podatkov ni uspelo dokazati ničesar novega. Več kot tri ure dolgemu filmu je uspelo zaslužiti več kot 200 milijonov dolarjev in je dobil 2 oskarja. Gre za enega od treh Stonovih filmov o ameriških predsednikih. Pozneje je posnel še film o Nixonu in Georgeu W. Bushu, drugače pa je Stone verjetno avtor največje množice igranih političnih filmov v Hollywoodu: Salvador, Platoon, Rojen 4. julija, WTC.

Vsi predsednikovi možje 1976, Alan J. Pakula

Novinarja Carl Bernstein (Dustin Hoffman) in Bob Woodward (Robert Redford) sta napisala knjigo, William Goldman pa jo je predelal v scenarij. Gre za zgodbo, znano po imenu afera Watergate, po kateri je moral leta 1973 odstopiti takratni ameriški predsednik Richard Nixon. Novinarja Washington Posta sta dobivala informacije od osebe s skrivnostnim imenom Deep Throat (pravijo, da je šlo za drugega človeka FBI Marka Felta) in s članki o delovanju republikanske stranke uničila Nixona. Film je samo v ZDA zaslužil okoli 70 milijonov dolarjev in dobil pet oskarjev.

Bitka za Alžirijo 1966, Gillo Pontecorvo

Že dejstvo, da je bil film kar pet let prepovedan v Franciji, marsikaj pove o tematiki. Scenarij je napisal Franco Solinas na osnovi knjige Saadija Jacifa, alžirskega odpornika, ki je bil v francoskih zaporih. Film govori o osvobodilni vojni Alžircev in režiser Gillo Pontecorvo (1919) se je še posebno natančno lotil zgodb o gverilcih in umazanih francoskih vojaških igrah od leta 1954 do leta 1957. Glasbo za film je napisal Ennio Morricone, dobil je zlatega leva v Benetkah in bil nominiran za tri oskarje.

Veliki diktator 1940, Charlie Chaplin

Chaplin (1889) se je v svojem prvem pravem zvočnem filmu odločil, da se bo norčeval iz Adolfa Hitlerja, nemškega nacističnega voditelja. V filmu mu je ime Adenoid Hynkel in govori po nemško zgolj izmišljene besede, ki nimajo nobenega smisla. Chaplin je dobil idejo za film, ko je ugotovil, da sta s Hitlerjem rojena istega leta. Nacisti so predvajanje filma prepovedali doma in po vseh zasedenih ozemljih, menda pa ga je Hitler vseeno videl, a ga ni komentiral. Nacisti so napačno sklepali, da je Chaplin Jud.

Dr. Strangelove 1964, Stanley Kubrick

Hladna vonja je v šestdesetih prinesla tudi britansko črno komedijo. Paranoični polkovnik Jack D. Ripper se zabarikadira v vojaškem oporišču in svojim letalskim enotam zapove jedrski napad na Sovjetsko zvezo. Kubrick (1928) je film posnel po knjigi Red Alert Petra Georgea iz leta 1958, v filmu pa blesti Peter Sellers, ki nastopa v treh glavnih vlogah. V finalu med posnetki jedrskih eksplozij poje Vera Lynn sentimentalno We'll meet again. Film je bil nominiran za štiri oskarje, a ni nobenega dobil.

Rani radovi 1969, Želimir Žilnik

Srbski režiser jugoslovanskega črnega vala Želimir Žilnik (1942) je za enega najpomembnejših političnih filmov dobil zlatega berlinskega medveda, po drugi strani pa so bili Rani radovi v Jugoslaviji uradno prepovedani do leta 1982. Zgodba: trije fantje in dekle gredo pod vplivom Marxovih idej med delovno ljudstvo. Izlet naivnežev med ne ravno ozaveščene kmete in delavce se ne konča dobro. Pri scenariju je sodeloval Branko Vučičević, kamera in montaža Karpo Godina. Naslov filma je vzet iz izbora del Marxa in Engelsa, ki je bil izdan v Zagrebu leta 1953.

Konformist1970, Bernardo Bertolucci

Italijansko-francosko-nemška koprodukcija politične drame po romanu Il conformista velikega nasprotnika fašizma Alberta Moravie iz leta 1951. Jean-Louis Trintignant je v vlogi Marcella Clericija, zapriseženega fašista, na videz navadnega človeka z mnogimi umazanimi zgodbami. Skozi prepletanje Clericijevih zgodb Bertolucci (1940) razgalja fašizem in pokaže njegove najtemačnejše plati. Film je prejel berlinskega zlatega medveda, nominiran je bil za oskarja tudi za najboljšo adaptacijo scenarija.

Z 1969, Costa-Gavras

Constantinos Gavras (1933) je francoski režiser grškega rodu, ki je znan po mnogih izredno kritičnih političnih filmih. Z je njegov najpomembnejši film, ki ga je posnel po romanu Vassilisa Vasilikosa iz leta 1966. Zgodba govori o natančno pripravljenem atentatu grških oblasti na opozicijskega politika; ker se jim atentat ne posreči v celoti, se morajo znebiti še preiskovalcev in prič. Ostra kritika grških desničarjev je prinesla Gavrasu zlato palmo v Cannesu in leta 1970 oskarja za najboljši tujejezični film.

Mandžurski kandidat 1962, John Frankenheimer

Frankenheimer (1930) je posnel film po romanu Richarda Condona iz leta 1959. V času korejske vojne sovjetski vojaki zajamejo četo ameriških vojakov, jim operejo možgane in jih vrnejo v ZDA. Eden od njih, Frank Sinatra, počasi začenja razumeti svoje nočne more in ugotavlja, kdo bo postal atentator, voden iz tujine. Film je bil nominiran za dva oskarja in je v našem času dobil spodobno različico z Denzlom Washingtonom (2004), ki je namesto v korejsko postavljena v zalivsko vojno.

Dvajseto stoletje 1976, Bernardo Bertolucci

Če se je hotel Bertolucci resno lotiti svojega stoletja, je potreboval veliki film. Najdaljša različica tega epskega dela traja kar 317 minut, torej več kot pet ur. Spektakel so največkrat vrteli v dveh še vedno dolgih delih. Po velikem uspehu Zadnjega tanga v Parizu mu je uspelo dobiti res sijajno ekipo: Robert De Niro, Gerard Depardieu, Donald Sutherland, Burt Lancaster v italijanščini, v zgodbi dveh prijateljev, ki sta rojena 27. januarja 1901 v Emiliji. Prvi bogat in drugi reven se prebijata skozi politično turbulentno prvo polovico stoletja.