»Mogoče,« jo bo sumljivo gledal velik in močan tetoviran tip z brazgotino nad levim očesom, takšen, kot si običajno predstavljamo mrkoglede tipe, ki v mračnih uličicah na obrobju mesta ob desetih zvečer na vprašanje »imate robo?« odgovarjajo z »mogoče«.

»Koliko?« bo nato negotovo vprašala gospa.

»Trideset,« jo bo tetoviran tip premeril od glave do pet in iz žepa izvlekel zvitek. »Nate. Vrhunska, domača.«

»Res domača?« se bo opogumila gospa in bo nesla robo k nosu. »Da ni, kaj jaz vem, nizozemska?«

»Delal se bom, da nisem slišal,« bo prezirljivo odgovoril velikan.

»Dobro, dobro, verjamem ti,« bo gospa končno prišla na »ti« in mu izročila petdesetaka. »Imaš drobiž?«

»Seveda,« bo odgovoril ta in iz notranjega žepa nenadoma potegnil – lisice.

Naj skrajšam, gospa še dojela ne bo, kaj se je zgodilo, že bo ležala z glavo na umazanem asfaltu in z rokami na hrbtu.

»Imate pravico molčati, vse, kar boste povedali, se lahko uporabi proti vam na sodišču,« ji bo tetovirana gorila rutinsko zrecitirala tisto policijsko mantro.

In naslednjega jutra bo nesrečna gospa – v isti umazani obleki, v kateri je prejšnji večer vklenjena ležala na umazanem asfaltu v mračni uličici na obrobju mesta – preiskovalnemu sodniku pojasnjevala, da ni kriva: ve, da je ta stvar nezakonita, toda ona je, spoštovani sodnik, težko bolna, ima raka in famozno »robo« potrebuje izključno v medicinske namene, saj vsebuje močni antioksidant likopen, ki upočasnjuje širjenje rakavih celic.

»Zanimivo. Ali pa paradižnik, legalno uvožen iz Nizozemske in legalno kupljen v Mercatorju, ne vsebuje likopena? Od česa je potem rdeč?« jo bo z zdolgočasenim glasom prekinil sodnik, že navajen najrazličnejših zgodbic zvitih, pretkanih gospa srednjih let s ponošeno torbico, najpogostejših in najbolj rednih strank na ilegalnem trgu semen domačih paradižnikov.

Da, gospoda: semena domačega paradižnika, največje zlo dandanes.

Že jutri bomo torej ta semena kupovali pri tetoviranih dilerjih v mračnih uličicah na obrobju mesta ob desetih zvečer, odvetniki pa bodo na sodišču dokazovali, da smo jih na balkonu gojili samo »za osebne potrebe«. Na ulicah bodo mladi uporniki demonstrirali skupaj s svojimi babicami in tetami, in zahtevali, da se domači paradižnik legalizira, nekateri resni ljudje pa bodo dokazovali, da bi legalizacija domačega paradižnika dramatično zmanjšala stopnjo kriminala.

Ali se je vsaj tako zdelo, ko je evropska komisija pripravila predlog nove direktive o regulaciji proizvodnje in trgovine s semeni sadja in zelenjave, po kateri bodo v prihodnje na trgu lahko samo registrirana semena s certifikatom, pridobljenim v postopku, ki traja več let in stane do sto tisoč evrov.

Na Hrvaškem je po tej novici nastala resna panika, zbegani portali pa so pisali, da to praktično pomeni prepoved gojenja sadja in zelenjave iz domačih, torej neregistriranih semen in konec za majhne amaterske kmetovalce, naše babice in tete s ponošeno torbico, ki na vasi gojijo domače paradižnike.

Čeprav so ljudje iz evropske komisije in z ministrstva za kmetijstvo te dni pojasnili, da se stroga in draga regulativa nanaša samo na komercialne proizvajalce semen v Evropski uniji – in da nihče ne bo zapiral naših babic in tet, ki bodo še naprej lahko gojile domače paradižnike – je jasno, da se trg semen ne regulira zaradi zaščite potrošnikov, ampak izključno zaradi zaščite ogromnih prehrambnih koncernov in velikih proizvajalcev. Naše babice za njih niso resen problem, semena običajnega prašnega, rdeče-zelenega grčastega in nelepega domačega paradižnika pa so. Domači paradižnik ima namreč poleg tega, da je svinjsko dobrega okusa, še eno neprijetno lastnost: v nasprotju s »skopljenim« gensko spremenjenim nizozemskim paradižnikom ta namreč – daje semena.

Malokdo navsezadnje danes še ve, da se paradižniki razmnožujejo s semenom iz svojih plodov, in otroci se bodo pri urah biologije kmalu učili, da se rastline v naravi razmnožujejo s spomladanskim nakupom registriranega, certificiranega in gensko spremenjenega semena v specializiranih kmetijskih trgovinah. Trg je preplavljen z odpornimi semeni paradižnika z geni rib, komarjev in teniške žogice in že danes je domača semena težje dobiti kot seme marihuane.

Amaterski vrtičkarji se zato znajdejo na najrazličnejše načine, splet je poln forumov, na katerih si izmenjujejo izkušnje in delijo nasvete za nakup, tisti, ki ima prava domača semena, jih ljubosumno čuva in nikomur ne govori o tem, tistemu, ki jih nima, pa ne preostane drugega, kot da dobi številko mobitela, v mračni uličici na obrobju mesta poišče tistega velikega in močnega tetoviranega tipa z brazgotino nad levim očesom in ga vpraša: »Imaš robo?«

Pri tem pa seveda moli, da ni iz evropske komisije.