V zgodovinskih učbenikih je Dunaj zapisan kot prestolnica ječe narodov. Krivice in trpljenje. Zbornik pa predstavlja drugačno podobo Dunaja, monarhije in zvez med narodi, ki so v njej živeli. Je podoba ječe narodov zastarela?

V zgodovinopisju oznake ječa narodov ne boste našli. Morda jo najdete v učbenikih po drugi svetovni vojni, že nekaj časa pa je tudi v učbenikih ni več. Morda jo v šoli še uporabljajo, toda sodobna slika monarhije je v zgodovinopisju precej bolj uravnotežena.

Ni več negativna politična kategorija v narodovi zgodovini?

Denimo, da na monarhijo gledamo z več realizma. To je seveda v svojem zahodnem delu res bila nemška država. Toda nenemški narodi so se v njej kljub temu postopoma nacionalno emancipirali. Ne samo Slovenci, tudi drugi narodi v Habsburški monarhiji so se v 19. stoletju razvili v moderne narode.

Ali ni hkrati tekel tudi obratni proces ponemčevanja?

Proces ponemčevanja je vse do konca monarhije potekal predvsem v mejnih in narodno mešanih področjih, kjer so bili Nemci socialno in gospodarsko močnejši. Ponemčevalno funkcijo je marsikje imela tudi šola. Slovenščina je na primer počasi in po deželah različno hitro prodirala v osnovne šole, v srednje šole pa še počasneje, a v isti sapi je bilo avstrijsko šolstvo socialno odprto in dostopno večini mladih ljudi, ki so se želeli šolati.

Govorite o javni šoli, ki sta jo uvedla Marija Terezija in Jožef II.?

Da. Splošno šolsko obveznost je – kot je znano – že leta 1774 uvedla Marija Terezija, toda šolska mreža se je počasi širila in je šele po reformi osnovnega šolstva leta 1869 zajela večino šoloobveznega prebivalstva. Vseeno je bil šolski sistem razmeroma učinkovit in Slovenci so se od konca 18. stoletja do 19. stoletja prav po zaslugi avstrijskega osnovnega šolstva iz ljudstva z več kot 93 odstotki nepismenih razvili v enega najbolj pismenih narodov v monarhiji. To pomeni, da je monarhija vendarle omogočala kulturni in politični razvoj posameznih narodov in končno omogočila tudi njihovo nacionalno emancipacijo na začetku 20. stoletja.

Vaš prispevek v zborniku govori o slovenskih študentih na Dunaju. Kdaj so Slovenci začeli študirati še kaj drugega poleg teologije?

Študentje iz slovenskega poselitvenega prostora so se vse od srednjega veka odločali za različne študijske smeri. Med njimi se jih je res največ odločilo za bogoslovje – bogoslovci so med njimi prevladovali vse do zadnjih desetletij 19. stoletja, ko so jih prehiteli pravniki. Toda bogoslovci so se zvečine šolali v škofijskih bogoslovnih učiliščih, v drugi polovici 19. stoletja v Ljubljani, Mariboru, Celovcu in Gorici, na dunajski univerzi je bilo slovenskih študentov bogoslovja manj. Število študentov filozofije in medicine se je v drugi polovici 19. stoletja prav tako povečevalo, čeprav je po letih nihalo, od leta 1870 pa je raslo tudi število študentov tehnikov. Pred prvo svetovno vojno sta dve tretjini slovenskih študentov študirali na Dunaju in njihova poklicna struktura je bila že zelo pestra. Konec stoletja jih je bilo več kot 400 vsako leto, leta 1913 pa že okoli 600. Odhajali so na Dunaj in zvečine tudi prišli nazaj. Pri tem so se neredko vrnili nacionalno bolj zavedni, kot so bili, ko so odšli.

Čemu lahko to pripišemo?

Ozračju, ki je v drugi polovici 19. stoletja vladalo na Dunaju. Mesto je bilo nacionalno zelo pestro in študentska družba na univerzi in visokih šolah tudi. Tako so se Slovenci v avstrijski prestolnici in na njenih šolah srečevali s pripadniki drugih slovanskih narodov, predvsem Čehi, Hrvati, pa tudi vojvodinskimi Srbi in Ukrajinci. Nemški nacionalni pritisk je bilo sicer v zadnjih letih monarhije vse bolj čutiti tudi na univerzi, toda kot kaže, večina študentov s svojimi profesorji ni imela nacionalnih težav.

Kaj pa so prinesli iz velikega mesta?

Slovenski inteligenci sta mesto in univerza konec devetnajstega stoletja dala neizbrisen pečat. Študij na Dunaju je mladim slovenskim izobražencem oblikoval obzorje, puščal je sledi v njihovem intelektualnem, umetniškem in znanstvenem delu, njegov vpliv je v Ljubljani in nekaterih drugih mestih opaziti v arhitekturi, meščani slovenskih mest so se, kolikor je bilo pač mogoče, zgledovali po Dunaju v vsakdanjem življenju. Vplivi pa so bili tudi negativni: Dunaj je na tak način pomembno vplival na oblikovanje slovenskega antisemitizma, ki je postal v zadnjih desetletjih 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja neločljiv del slovenskega javnega in političnega jezika in kulture.

Od kod to?

Na Slovenskem Judov skoraj ni bilo, v Ljubljani jih je bilo pred prvo svetovno vojno nekaj več kot sto. Mladi slovenski izobraženci so se z napadalnim antisemitizmom srečali predvsem na Dunaju in v Pragi in bili, medtem ko so se agresivnemu nemškemu nacionalizmu odločno uprli, za antisemitska gesla precej bolj dovzetni.

Kakšen pečat pa so Slovani dali Dunaju? V nekaterih predelih mesta je vsako drugo ime na zvoncih slovansko.

Zdravnik in zgodovinopisec Fran Göstl, ki je na Dunaju študiral v osemdesetih letih 19. stoletja, je leta 1939 v spominskem sestavku zapisal, da je bil v času njegovega študija na Dunaju vsak drugi človek Čeh in vsak tretji Jud, kar je bilo seveda pretirano. Toda Čehov je bilo res veliko, Judov tudi, Poljakov nekoliko manj, bila pa so še Ukrajinci in Madžari, da o nemško govorečih Avstrijcih ne govorimo.

Na Dunaju je hkrati živelo kar nekaj priseljencev iz slovenskega prostora, ki so v mestu in na njegovi univerzi pustili pomembne sledi. V knjigi sta dve poglavji posvečeni Juriju Slatkonji, ki mu je cesar leta 1498 zaupal ustanovitev dvorne kapele, leta 1513 pa je postal dunajski škof. Hkrati so v njej omenjeni še drugi znanstveniki, umetniki, univerzitetni profesorji in strokovnjaki od matematika Bernharda Pergerja, čebelarja Antona Janše, slikarja Franca Kavčiča, jezikoslovca Jerneja Kopitarja, prek profesorjev Frana Miklošiča in Josefa Stefana do arhitektov Maksa Fabianija, Jožeta Plečnika in Borisa Podrecce ter opernega pevca Antona Dermote.

Koliko je Dunaj kot politična prestolnica monarhije vplival na politični razvoj Slovencev?

Seveda je vplival tudi na slovensko politično gibanje. Katoliško gibanje se je razvijalo pod vplivom tokov in struj v avstrijskem katoliškem gibanju, krščansko socialno gibanje pod vplivom avstrijskih krščanskih socialcev, slovensko socialnodemokratsko gibanje pod vplivi avstrijskega socialnodemokratskega gibanja. Manjši je bil vpliv avstrijskih liberalcev, saj je bilo slovensko liberalno gibanje razmeroma šibko in slabo profilirano.

Je Slovenija današnje delitve podedovala od Dunaja?

Procesi politično-ideološke polarizacije in ločevanja so bili v zadnjih desetletjih 19. stoletja evropski pojav. Konec 19. stoletja je bilo tako tudi na Kranjskem konec liberalno-katoliške sloge in nastali sta katoliška in liberalna stranka, liberalno-katoliški odnosi pa so se prav tako zaostrili na Štajerskem in Goriškem. Hkrati so svojo stranko ustanovili socialni demokrati. Delitev duhov bi torej sama po sebi ne bila nič posebnega, če slovensko politično prizorišče ne bi bilo tako neuravnoteženo. Katoliški tabor je bil namreč bistveno močnejši in bolje ter bolj moderno organiziran kot liberalni, boj za politični vpliv in volilce, ki je zajel tudi velik del inteligence, pa je puščal malo možnosti za uveljavljanje demokratičnejših, nestrankarskih ali nadstrankarskih pobud in stališč.

S koncem prve svetovne vojne je ta svet prenehal. Se je to zgodilo čez noč?

Leta 1919 je bilo na Slovenskem slišati mnenje, da Slovenci v prihodnje z Nemci in Avstrijci ne bodo več imeli stikov, saj se bodo kulturno in znanstveno povezovali le še z zahodno Evropo, predvsem s Francijo. V resnici pa stiki niso bili nikoli povsem prekinjeni… Na ljubljansko univerzo so prišli slovenski profesorji z avstrijskih visokih in drugih šol, ki so ohranili stike s svojimi prijatelji, znanci in mentorji, stike z avstrijskimi univerzitetnimi učitelji pa so ohranili tudi mnogi nekdanji študentje dunajske in drugih avstrijskih univerz. V drugi polovici dvajsetih let je že prišlo tudi do obnovitve stikov med kulturnimi in znanstvenimi ustanovami, vendar je Dunaj ostajal daleč. Danes je Dunaj ponovno bližji. Danes na Dunaju študira od 300 do 400 slovenskih študentov, njihovo število pa še raste. Na Dunaju naj bi živelo tudi več kot 4000 Slovencev, ki so tam našli delo. Dunaj se nam ponovno približuje.