Azerbajdžanski zunanji minister Elmar Mamadjarov je v ponedeljek ob štirih zjutraj ves paničen potiskal skozi vrata svoje vile kovčke, besno ženo in objokane otroke. Zasebno letalo je bilo že pripravljeno, da jih odpelje v čim večjo vukojebino. Pozvonil je telefon. Na drugi strani kot britev oster glas ruskega kolega, zunanjega ministra Sergeja Lavrova: »Elmar! Pa kaj se greste, kaj naj bi to pomenilo? Mi vam za tisti poden od popevčice 12 glasov, vi nam Rusom pa niti enega glasu. A ti povem, koliko divizij imam trenutno na azerbajdžanski meji? Te zanima, da trenutno držim prst na rdečem gumbu in če ga premaknem za milimeter, bo tako poknilo, da bodo o tvoji državi govorili samo še kot o azerbajdžanskem prahu!«

»Tovariš Sergej, naj moji otroci vse življenje vzvratno hodijo, če krivca za to svinjarijo ne najdemo v naslednjih 24 urah. Glave bodo letele, obljubim. Direktorju televizije Džamili Gulajevu že pulimo nohte. Toda barabin ne prizna, da je za 100.000 gruzijskih evrov zažgal kuverto z 10 točkami za rusko pesem, za katere sta se že januarja v Sočiju dogovorila Putin in naš predsednik Ilhan Alijev. Na nogah je vsa naša tajna policija,« je jecljal minister Elmar in pehal družino v avto. Lavrov ni bil zadovoljen. »Elmar, naj ti povem, da prav dolgo ne bom mogel zadrževati ruskih vojakov, ki so besni, da nam niste dali niti točke. Z noži vas bodo enega za drugim spravili na drugi svet! Sploh pa ste v Litvi dajali po 20 evrov vsakemu, ki bi glasoval za azerbajdžansko pesem, dogovorjeno pa je bilo 10 evrov za vašo in 10 evrov za rusko.« »Tudi to je neodpustljiva napaka, Sergej. Nekdo je spet zamočil. Ukazano je bilo, da se deli po 20 evrov, naj ne glasujejo za Gruzijo, vašo največjo sovražnico. Šum v komunikaciji. Bomo popravili. Poglejte, v primeru balkanskih kandidatk, ki smo jih z nič točkami vse po vrsti zradirali že v kvalifikacijah in vam tako na stežaj odprli pot na sam vrh, je to funkcioniralo. Ni nam žal tistih 120.000 evrov, ki smo jih investirali v ta projekt državno-zasebnega partnerstva,« je panično razlagal minister na begu. »Me ne zanima,« je tulil Sergej v pozlačeno slušalko. »V 24 urah nam izročite krivce, sicer bom ukazal vsesplošni napad!« Minister Elmar je med bruhanjem iz slušalke slišal le še tu-tu-tu-tu...

Lavrov se je zadovoljno smehljal in srebljal zgodnjejutranjo kavico, ko je pozvonilo. »Sergej, tu Lukašenko, najboljši in najlepši beloruski predsednik. Ali so se vam v Kremlju skisali možgani? Ne morem verjeti, da nam na Eurosongu niste dali niti točke. Meni ljudstvo pod oknom rjove in zahteva, da zaradi te podle poteze napademo Rusijo. Predsednik Putin mi je zagotovil po 12 točk ves čas trajanja svojega mandata!« »Aleksander, ne me še ti basat, imam dosti sranja z Azerbajdžanom, ki nam je ukradel točke. Počakaj vsaj pet dni, da jih razsujemo in tanke prepeljemo na belorusko mejo. Potem pa se udarimo!« »Niti sekunde vam ne dam, ker moram obračunati še z Irsko in Avstrijo. Vedel sem, da vam ne moremo zaupati, barabe rdečearmejske! Mi smo vam dali 10 točk!«

Naš zunanji minister pa niti ene protestne note ni napisal. Domoljub pa tak.