»Sedaj se pa že malo ponavljam s tem tretjim mestom. Če bi bilo to prvič, bi bil zagotovo neznansko vesel. Zdaj pa že vem, da bi bilo lahko tudi bolje,« je Luka Mezgec v Vicenzi, potem ko je nanizal še tretje tretje mesto v etapi Gira, že malo obžaloval sicer sijajen razplet.

Do zgodovinske prve zmage Slovenca na Giru, zgodila bi se kar na jubilejni dan, je znova manjkalo izredno malo, vendar si 24-letni Kamničan nima prav ničesar očitati. Zmage se je po samostojni akciji še enkrat po slavju na zasneženem Galibierju veselil Giovanni Visconti (Movistar), v sprintu zasledovalcev je bil le malce spretnejši od Mezgeca Litvanec Ramunas Navardavskas (Garmin).

Vsa karavana je vedela, da je ključni del 400 metrov visoka vzpetina Crosara, z vrhom 16 kilometrov pred ciljem v Vicenzi, ki jo je dodatno začinila ozka in ovinkasta cesta. Spredaj so se drenjali ubežniki, vsi vodilni iz skupnega seštevka z Vincenzem Nibalijem na čelu, ki jih danes čaka prvi od treh odločilnih dni (gorski kronometer Mori–Polsa), sprinterji in cela vrsta najbolj vsestransko napadalnih. Visconti, poznan po zmagi za VN Kranja in etape dirke Po Sloveniji 2009, je izkoristil najbolj strm del, napadel in se z dobre pol minute naskoka pripeljal na vrh vzpetine in z vratolomnim spustom tudi do cilja. Mezgec je s pomočjo ekipnih kolegov naredil vse, da je ostal spredaj. »Odločilna je bila glava, ne noge. Bil sem popolnoma zbran, trpljenja niti ne znam opisati. Na merilcu moči mi je vseskozi kazalo več kot 500 vatov. Vendar je bil klanec tako selektiven, da je napad Viscontija uspel, čeprav sem sam sebe presenetil, v kako majhni skupini kolesarjev sem ostal vrh klanca,« je pripovedoval Mezgec.

Sprinterski kralj Mark Cavendish, ki je gojil veliko upanja na peto zmago, je čez Crosaro zaostal, tako kot Grega Bole in Robert Vrečer. »Tokrat je bilo sploh prvič, da se je Cav že med etapo začel pogovarjati z mano. Nekajkrat me je vprašal, kako sem. Imel je tudi predlog, da bi najini ekipi skupaj kontrolirali potek, poskušali blokirali kolono na ozkih cestah. A v tistem kaosu interesov je bilo to nemogoče,« je razkrival ozadje slovenski kolesarski Rocky Balboa.

Ker pa je Cavendish zaostajal, je po drugi plati manjkal organiziran lov skupine 40 kolesarjev za Viscontijem. »Iz Argosa sem ostal sam. Izmed redkih hitrih (Hondo, Navardauskas, Modolo, Felline), ki so ostali in upali na etapno zmago, tudi ni bilo veliko pomoči. Le ekipa Lampre bi lahko bolj zavzeto lovila Viscontija. Morda pa so vedeli, da domačin Filippo Pozzato le ne more zmagati. Movistar pa je imel tako in tako z Viscontijem in Ventosom v igri dva liderja. S štirimi zmagami jim vse uspeva. Da bi se mi preostali skupaj organizirali, pa tudi ni bilo možnosti. V kaosu izmeničnih napadov sem izstrelil tudi nekaj energije, da sem pokril poskuse. V nasprotju z Navardavskasom sem od športnega direktorja vseskozi dobival informacije o zaostanku za Viscontijem, da sprintamo le za drugo mesto. Na zadnjem ovinku sem moral malo preveč zavirati in zato mi Navardauskasa ni uspelo več ujeti in prehiteti,« je opisal potek, o katerem pred odhodom na prvi Giro ni niti sanjal.

Včerajšnja etapa je še en dokaz več, da ima nekdanji gorski kolesar KD Bambi, kjer je odraščal, izjemen potencial. Tudi za enodnevne klasike. »Tega še ne vem. Spoznavam pa, da mi težke etapne dirke verjetno bolj ustrezajo kot enodnevne. Na te vsi pridejo spočiti. Tudi na Giru sem v prvih dneh le stežka sledil. V tem tretjem tednu pa vidim okoli sebe že precej več utrujenih, ki hitreje popustijo. Spočitih ni več. Res pa je, da se zelo osredotočim na racionalno vožnjo. Ne trošim moči, ko ni treba. Ko vem, da ne morem narediti rezultata, ne razmetavam energije.«

Kot nalašč je prav včeraj minilo točno dvanajst let, odkar je Andrej Hauptman na rožnati dirki dosegel prvo uvrstitev med trojico najboljših. Z novim uspehom Mezgec sodi med ducat najuspešnejših na 96. izvedbi ob Cavendishu, Evansu, Nibaliju, Uranu... »Ponosen sem, da sem med temi izbranci,« pritrdi, zavedajoč se, da ima še eno priložnost v nedeljo na paradi v Brescii. No, in tudi v različici »3x3 zgodbe« iz Vicenze ni brez njegove žene Renate: »Prav nič mi ni povedala, da me bo prišla s poročno pričo pogledat na cilj. Bil sem zelo presenečen. Če bi vedel, bi zadnji ovinek založil s kolenom do asfalta, samo da bi bil drugi in se potem veselil kot Navardauskas.«