V Ljubljani pa imajo še ene druge sorte lisic, s katerimi so mestni redarji priklepali napačno parkirane avtomobile. Sem ter tja so jih po nalogu vrlega ljubljanskega župana tudi brezplačno odklepali, sicer pa je bilo za to storitev treba kar pošteno seči v žep. Kakor koli že, ker je Ljubljana menda najlepše mesto na svetu in ker res ne gre, da bi lepe ljubljanske avtomobile krasile grde železne lisice, so se na mestni občini odločili, da bodo lisičenje ukinili. So rekli, in to čisto zares, da so imeli »kršitelji negativen odnos do ukrepa«. A bejžte, no! Pa da je bila blagajna za »plačilo storitve« kar precej daleč stran od mesta in da je bil prihodek v mestno blagajno tako majhen, da je bil ukrep »nerentabilen«. Seveda je zdaj precej bolj rentabilno, da 125 železnih okov ždi v nekem skladišču in čaka na čase, ko bo Ljubljana dovolj neprijazna, da jih spet potegnejo na plano.

Ena taka (nova) lisica stane skupaj s ključavnico 230 evrov. Mestna občina ima torej v skladišču za slabih trideset tisočakov kapitala, od katerega pa je lani »potegnila« več kot 200.000 evrov samo v obliki »stroška za odklepanje«, sem pa je treba prišteti še vse globe za 4700 priklenjenih vozil. Toliko o nerentabilnosti! Pa mi pokažite eno podjetje, ki ima sedemkratnik prihodkov glede na kapital.

Ena taka zdaj neuporabna lisica tehta od šest do sedem kilogramov. Torej v nekem skladišču zdaj leži tam okoli 800 kilogramov neuporabnega starega železa. Odkupna cena za odpadno železo je 0,17 evra na kilogram. Torej je tisto lisičje tam v skladišču v resnici vredno dobrih 130 evrov.

Kaj pa zdaj? Predlagam, da jih Ljubljančani podarite nam na Gorenjskem. Če vam je propadel posel z radarji v Mariboru, ni vrag, da se ne bi našlo kakšno hudo uspešno javno-zasebno partnerstvo na Gorenjskem. Seveda bi korist imel zasebni partner, kakopak. Recimo, da bi zaklepali črne gradnje po bohinjskem koncu. To bi bil špas. Če bi vašo (in s tem mislim predvsem ljubljansko) vikend hišico, ki je uradno senik, zaklenili z lisicami, bi jo lahko sicer še vedno uporabljali, a le če bi plačali odklepanje in ustrezno globo. Vse to bi za vas opravil zasebni partner, in to po hudo ugodni ceni. Pa še počutili bi se kot doma, ne nazadnje ste lisic že navajeni.

Če pa ste bolj dobronamerni, bi nam jih lahko namenili za kakšno socialno podjetništvo. Tega imate v Ljubljani menda že precej, pri nas pa se še bolj lovimo. Mene pred trgovino vsakič ustavi možak s telefonom v roki in poslovno torbico okoli vratu. In me vpraša, ali imam kaj drobiža, češ da bi mi pazil avto. Podjetnik, ni kaj! Samo predstavljajte si, kaj vse bi on počel z lisicami in kako na lahko bi šel tisti drobiž iz mojih rok.

Še vedno pa nam jih lahko odstopite za potrebe prvotnega namena. Se pravi, za zaklepanje napačno parkiranih vozil. Vem, vem, lisičenje je za vas v velemestu »čisto out«, izven mode. Mi na provinci smo pa itak nekaj razvojnih let za vami (hudiča, le kriza je k nam prišla prej, zapustila pa nas bo zagotovo kasneje), tako da bi se ziher našla občina in kakšen vrli župan, ki bi se mu ideja o lisičenju zdela nekaj fantastično uporabnega. Bi šlo?