»Mama se je iz prijazne, vedno dobrovoljne in redoljubne začela spreminjati v popadljivo osebo, ki je samo še prežala na vse in vsakogar. Nič več ji ni bilo prav, kar koli je kdo naredil, kar koli je kdo rekel... Vsem in vsemu je ugovarjala, včasih je celo grozila s pestmi, a ni imela ne energije ne moči, da bi grožnje sploh lahko udejanjila,« pripoveduje Nuša Tavčar, stanovalka oskrbovanih stanovanj Centra starejših Trnovo, kjer so se svojci, bolniki, dijaki prostovoljci in za demenco usposobljeno zdravstveno osebje družili in izmenjavali izkušnje na že drugem Alzheimer caffeju, kot rečejo tovrstni prireditvi.
S pogovorom detabuizirajo demenco
Srečanj Alzheimer caffe je bilo v Sloveniji že več kot 30, njihovo število pa še narašča, saj se pobudniki zelo trudijo, da bi se s sproščenim pogovorom detabuizirala tudi demenca – bolezen, ki ne prizadene le bolnika, ampak predstavlja veliko breme tudi za njegove svojce. Pred 65. letom starosti bolezen prizadene odstotek populacije, potem pa krivulja strmo narašča in po 90. letu starosti demenca razjeda že 60 odstotkov populacije.
»Potem je šlo z mamo le še na slabše,« nadaljuje pripoved Nuša Tavčar in doda, da se je stalni čemernosti, popadljivosti in depresivnosti kmalu pridružila še slaba osebna higiena; tudi njeno stanovanje je postajalo vse bolj zanemarjeno. »Obe sva bili v veliki stiski. Vedela sem, da je z mamo nekaj hudo narobe, a je nisem mogla spraviti k zdravniku, saj še slišati ni hotela za psihiatra. Potem pa sem se domislila in jo pregovorila, da greva k nevrofiziatru,« se spominja Tavčarjeva. Pohvali prav vse zdravstveno osebje in še zlasti člane društva Spominčica, ki so ji neizmerno pomagali tako pri diagnosticiranju mamine bolezni kot pri njenem zdravljenju in privajanju na življenje s povsem drugačno mamo. »Sama nikoli ne bi uspela sprejeti te bolezni in tako spremenjene mame... Najbolj mi je pomagal devettedenski tečaj Ne pozabi me, ki ga pripravljajo v Spominčici in ga res toplo priporočam vsem, ki se znajdejo pred to neprizanesljivo preizkušnjo,« nadaljuje Tavčarjeva.
Seveda jo je zelo skrbelo tudi, da se ne bi bolezen lotila še nje, saj igra v njej dedni zapis pomembno vlogo. »Strah me je popadel zlasti, ko včasih kar sredi stavka nisem našla preproste besede, s katero bi nadaljevala pripoved. Pa ni šlo za zapletene besede, tudi najpreprostejše včasih nisem našla. Imena sem začela pozabljati že zdavnaj prej,« se spominja Nuša Tavčar in z nasmeškom doda, da je s pomočjo že omenjenih ljudi premagala tudi strah pred boleznijo. »Opravila sem vsa testiranja, ki so pokazala, da pri meni ne gre za demenco, marveč motnje pozornosti. Ker pa s starostjo možnost za razvoj bolezni narašča, je mojemu strahu pred demenco odvzela moč druga diagnoza, ki mi ne napoveduje visoke starosti,« se trdno na tleh montypythonsko pošali Nuša Tavčar. Rada se udeležuje tudi srečanj na Alzheimer caffeju, saj o tej bolezni nikoli ne moreš vedeti vsega in ne nazadnje dobro dene, če se o njej pogovarjaš z ljudmi, ki imajo podobno boleče izkušnje.
Kako urimo spomin
Na tokratnem Alzheimer caffeju je tekla beseda predvsem o urjenju spomina in vajah za razgibavanje možganov, ki je enako pomembno kot razgibavanje telesa, je bila jasna Jasmina Lomberger. Priporoča vsaj pol ure možganske telovadbe na dan. Zanimiva je bila že njena predstavitev, saj je poskrbela, da njenega imena ni že po minuti vzela megla, marveč so si ga zaradi zanimive zgodbe zapomnili vsi. Prav to, oblikovanje zgodb in izstop iz vsakršne rutine, je njen recept za ohranjanje možganske čilosti in preizkušeno dober upor tudi zoper motnje pozornosti in (pre)hitro napredovanje dementnosti.
»Ni vsaka motnja pozornosti že kar napoved demence. Zgodnja diagnoza pa je vendarle zelo pomembna, zato je treba osebnemu zdravniku omeniti tudi težave s spominom,« je še dejala in dodala, da bo zdravnik po temeljitem pogovoru in pregledu znal pravočasno ukrepati. Kar zadeva motnje pozornosti, pa lahko ukrepa vsak sam. V poštev pridejo križanke, a je treba kdaj tudi zamenjati revije, da ne postanejo rutina. Tudi z levo roko jih lahko včasih poskusite reševati, je svetovala, naštela še vrsto tehnik in miselnih igric z iskanjem besed na določene črke, dopolnjevanje pregovorov in znova izpostavila upor proti vsakršni rutini. Tudi pot do trgovine je lahko vadba, a jo je treba prav tako kdaj zamenjati, na poti pa zvedavo opazovati in naštevati vse mogoče, kar tiči ob njej.
Na žogo se vsi odzovejo
Delovna terapevtka Mateja Šebenik se je prav tako posvetila tehnikam urjenja spomina, svetovala veliko branja in obujanje spominov. Na delavnicah za urjenje spomina v Centru starejših Trnovo ugotavlja, da urjenje pomaga tudi dementnim, jim lepša življenje in upočasnjuje proces napredovanja bolezni. »Imamo pet skupin za urjenje spomina, največji izziv predstavlja skupina mentalno bistrih in zahtevnih starostnikov. V skupini z diagnosticirano demenco pa včasih med vajami tudi kdo zaspi, a je to znak, da se dobro počuti. Veliko vaj poteka z žogo, saj je to rekvizit, na katerega se vsi odzovejo, tudi tisti, ki težko komunicirajo,« pojasnjuje Mateja Šebenik. Dodaja, da se v tej skupini trudijo ohranjati vsakodnevne aktivnosti, kot je zlaganje perila, pomivanje skodelic, poslušajo glasbo, prebirajo krajše zgodbice ter se veliko pogovarjajo in sprehajajo po bližnjem parku.
