Slepim je treba dati besedo in pravico do zgodovine, kot izhaja iz njihovega izkustva, logike njihovih življenjskih razmer, svobode in nesvobode. Bolj ko bodo poudarjali svojo marginalno situacijo v svetovni in nacionalni zgodovini, bolj bodo svobodni, razmišlja filozof in fotograf dddr. Evgen Bavčar. Izključevanje in vnovično vključevanje v družbo se je namreč vedno navezovalo na različne kulturne in socialne kontekste.
Slepi in slabovidni so se v Sloveniji prvi povezali v najzgodnejše oblike invalidskih organizacij, kar zgodovinski viri komajda beležijo. Zgodovina priča o tabuiziranem odnosu do slepih in slabovidnih in danes ni veliko drugače. Ostaja strah pred slepoto, mit o nesposobnosti teh ljudi, prepričanje, da slepi živijo v popolni temi. Eden od slepih je dejal, da morajo ljudje slepemu nadomeščati oči, ne pa mišic in razuma, kar govori o tem, da imajo ljudje neprave predstave o slepoti. Zato se zdi nujno ob vključevanju hendikepiranih v družbo senzibilizirati tudi ljudi, ki senzornega ali motoričnega manka nimajo.
Gledanje umetnine kot proces
Slepi ne gledajo z očmi, lahko pa jim videči pri zaznavanju in doživljanju pomagamo in se ob tem tudi sami učimo gledati drugače. Odličen primer je umetnost. Gledanje umetnine je namreč kompleksen proces: vključuje predstave, ki izvirajo iz umetnine, ter predstave na podlagi predhodnih izkušenj in znanja. V Moderni galeriji so recimo ob risbi Franca Tratnika Slepci in nekaterih drugih umetninah 23 odraslih videčih vprašali, kako se prek asociacij in občutkov odzivajo na umetnine, z rezultati pa si bodo pomagali izboljšati interakcijski odnos z obiskovalci, med katerimi so tudi slepi in slabovidni. V Tiflološkem muzeju v Zagrebu imajo tako imenovano Temno sobo, ki je namenjena videčim obiskovalcem. Ko vstopijo v prostor, so brez vizualne percepcije »bombardirani« z drugimi senzornimi dražljaji, recimo z vonjem, vse z namenom, da pri njih izzovejo pozitivni šok in senzibilnost na neki drugi ravni. Učno pot za videče pa so si zamislili tudi pri Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Najprej so uredili vrt za svoje otroke, ta pa je potem prerasel v Vrt čutil, in zdaj tja vabijo tudi videče otroke in odrasle. Videči izkusijo hojo z ovirami z zavezanimi očmi, kar pripomore k vedenju, na kakšne ovire naletijo slepi v okolju, hkrati pa bogatijo lastna občutenja s spodbujanjem čutnih zaznav.
Ena od poti za boljšo predstavo ne le muzejskih predmetov, ampak tudi okolice, so tipni prikazi in podobe, ki imajo tudi pri nas dolgo zgodovino. Danes so za izdelavo takšnih tipnih podob na voljo različni postopki oziroma tehnike, ki pomagajo predvsem v pedagoškem procesu, saj nazorno prikažejo pojave iz fizike, kemije, biologije, geografije. Tehnologija je v sodobnem času seveda ključna pri nadomeščanju vida, čudi pa, kot ugotavlja tudi predsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber, da tega trg še ne prepoznava kot svojo tržno nišo. Slepi in slabovidni niso samo tisti, ki imajo ohranjenega 30 odstotkov vida ali manj, temveč je tu čedalje večja skupinah starajočih, kjer je slabovidnost predvsem posledica degenerativnih sprememb; degeneracija rumene pege se recimo pojavi po 55. letu starosti. Svetovna zdravstvena organizacija je na svetu naštela 40 milijonov slepih, kar je 10 odstotkov vseh invalidov, pri Slovencih pa je pri zvezi slepih registriranih 4000 ljudi, a okulisti trdijo, da je to število zlasti na račun slabovidnih mnogokrat višje.
Napredek tehnologije
Nove tehnologije sledijo potrebam hendikepiranih, četudi niso tržno zanimivi, sta pa na področju računalništva v ospredju predvsem tehnologiji samodejne prepoznave in sinteze govora, ki omogoča samodejno pretvorbo elektronskih vhodnih besedil v govor. Sinteza govora za slovenski jezik je ta hip že visoko razumljiva, je pa sam govor še vedno precej robotski in neemocionalen, kar se da nadgraditi. Sintetizatorje govora bodo v kratkem namestili tudi na mobilne telefone, kar podpira evropski AAL projekt ALICE. E-vključenost poleg slepih in slabovidnih predvideva tudi ostarele ter ljudi z govornimi in motoričnimi motnjami.
Skozi zgodovinsko perspektivo bi pričakovali, da bodo v odnosu do hendikepiranih vsaj arhitektonske in senzorne ovire že odpravljene, a žal niso. Analize prostorskega načrtovanja v ameriškem in angleškem pa tudi slovenskem prostoru, česar se je lotil Urbanistični inštitut RS, so pokazale, da se brez ustrezne zakonodaje okolje pač ne spremeni. Zakonodaja sicer govori o obveznih prilagoditvah za izboljšanje dostopnosti javnih prostorov za vse funkcionalno ovirane, a se dogaja paradoks. S tem, ko prilagajajo pločnike gibalno oviranim, so se razmere za slepe in slabovidne še poslabšale. Rob cestišča je postal nejasen, zaradi česar zaidejo na cesto. Interaktivna spletna karta dostopnosti za Ljubljano kaže zgolj na to, da bo treba še marsikaj postoriti. In prava smer so nedvomno tako imenovane varne poti, ki jih v Ljubljani in nekaterih občinah že umeščajo; poleg denimo umeščanja talnih oznak bo treba postaviti še zvočne semaforje, odstraniti oziroma označiti ovire in še kaj.
Za samostojno gibanje v prostoru človek potrebuje sposobnost navigacije in orientacije. Pri odstranjevanju ovir je treba poglobljeno poznati percepcijo slepih in način njihovega dojemanja prostora. Na Geodetskem inštitutu Slovenije pravijo, da se tega zavedajo. Pripomočki, tako klasični kot sodobne elektronske naprave za navigacijo, recimo satelitski navigacijski sistemi ali celo roboti vodniki, se sicer ves čas tehnološko izboljšujejo, toda kot ugotavlja tudi mag. Roman Rener, se v praksi uveljavljajo le pripomočki, ki so enostavni za uporabo, učinkoviti in stroškovno dosegljivi.