Kakšnega Angleža, ki veljajo za izumitelje piknikov, pa bi to bržkone povsem zmedlo. Oni si doma pripravijo sendviče z gnjatjo, jih lepo zavijejo, v termovko nalijejo čaj, spečejo piškote in to skupaj s porcelanastimi krožniki in skodelicami, vinskimi kozarci, buteljko portovca ter priborom skrbno zložijo v velik, temu namenjen kovček. Na kakšni gladko pokošeni travi si potem razgrnejo odejo, na sredino položijo kovček in se posedejo okoli ter se ob premorih med sendviči mirno pogovarjajo o vremenu. Pri nas je seveda vse drugače, saj smo piknike vselej povezovali z veseljem in divjo radostjo. Povprečen Slovenec bi jo z opisanemu podobnega angleškega piknika jadrno ucvrl, kar bi ga nesle pete, in se ne bi ustavil, dokler mu nozdrvi ne bi zaplale od žlahtnega vonja po peki na žaru. Tako slabo nam menda še ne gre, da bi na pikniku jedli sendviče, bi se pridušal. Piknik, kot se šika, je lahko skoraj večji podvig od tistega, ko se slovenska družina odpravi na morje. Če gre za večdružinski dogodek, se moške glave družine kakšen dan ali celo teden prej sestanejo in si na simpoziju razdelijo zadolžitve. Kdor ima večji in boljši roštilj, je po navadi zadolžen za peko na žaru, kdor ima večji prtljažnik, je zadolžen za pivo, kdor ima boljše veze pri mesarju, pa bo priskrbel meso. Ko so se takole uspešno zmenili prav vsako podrobnost, zadovoljni srknejo vrček piva in si čestitajo, da so tako lepo organizirali piknik in za vse poskrbeli sami. Ženske glave družine pa medtem razmišljajo, za kaj vse bo treba poskrbeti, da se piknik ne bi sprevrgel v manjšo katastrofo.
Misliti moramo na vse
Posoda in pribor, zelenjava in priloge, kruh, začimbe, sokovi in pitna voda, papirnate brisače in druge higienske potrebščine, milo, zobotrebci, zaščitne kreme proti soncu in proti klopom, senčniki, zložljivi stoli in mize, vreče za smeti, voda za umivanje rok, primerna obutev, rezervna obleka, obliži in ostala prva pomoč, žoga, frizbi in igrače za otroke… Za vse našteto po stari šegi skrbijo ženske, poleg tega, da morajo pri svojih soprogih večkrat preveriti, ali so res priskrbeli, kar so se zmenili. Kaj rado se namreč pripeti, da se organizatorji piknika podzavestno zanašajo drug na drugega in na dobro odmaknjenem mestu, daleč od zadnje bencinske črpalke, nazadnje ugotovijo, da so pozabili na kaj za piknik tako nepogrešljivega, kot je – oglje. Že res, da bi ga po nekakšni sprevrženi logiki moral priskrbeti oni, ki je zadolžen za roštilj, ampak… Vse opisano je seveda zgolj tipična zgodba o povprečnem slovenskem pikniku, pri vas doma se tega zagotovo lotite bolj organizirano.
Brez pretiravanja
Če gremo na piknik na temu namenjeno in ustrezno opremljeno mesto s tekočo vodo, klopmi in mizami, je vse skupaj takoj neprimerno laže. V nasprotnem primeru moramo za vse to poskrbeti sami. Če se ne utaborimo ravno v bližini izvira pitne vode, je najbolje, da si to doma natočimo v večje kante, tiste od kisa za vlaganje so kot nalašč. V divjino tovoriti plastenke vode iz trgovine je namreč smešno. Smotrno je izračunati, koliko živil sploh potrebujemo, pol kilograma mesa in štruca kruha na osebo je znak za resno pretiravanje. Enako velja za pijačo – bodo tri družine res spile tri velike zaboje piva? Resda je hudič, če piva sredi piknika zmanjka, ampak … Meso si lahko doma vnaprej pripravimo za peko, tako si prihranimo sitnosti s pomanjkanjem delovne površine v divjini. Najboljša hrana z žara je spečena sproti, tik preden jo položimo na krožnik. Največja napaka je na pikniku najprej vse speči in shranjevati v zaprto posodo, da bi ostalo toplo. Bolje se je pri roštilju izmenjevati in peči sproti, hrana bo neprimerljivo okusnejša. Kadar pečemo na oglju, moramo paziti, da pripravimo primerno žerjavico. Ogenj mora povsem ugasniti, žareče oglje pa naj dobi sivkasto prevleko. Šele takrat, nič prej, je temperatura za pečenje idealna. Z zelenjavo je manj sitnosti, saj lahko denimo papriko doma le operemo, narežemo pa jo v družbi, sproti, na mestu samem. Pri pikniku v divjini je izredno pomembno, da na koncu za sabo prav vse pospravimo, naj se razen poležane trave ne vidi, da smo si izposodili košček narave. Vse smeti, vključno z ostanki hrane, odnesemo, ostanke žerjavice pa obilno zalijemo z vodo in po možnosti zakopljemo, da pozneje ne pride do požara, žerjavica je lahko namreč še ure po koncu piknika aktivna.
