Filozofi in frklje
Fitzgerald je bil najmlajši avtor, ki mu je stara inugledna Scribnerjeva založba tiskala njegov prvi roman This Side of Paradise (Tostran paradiža, 1920), nato pa še tri knjige: zbirko kratkih zgodb z naslovom Flappers and Philosophers (Frklje in filozofi, 1921), roman The Beautiful and Damned (Lepi in prekleti, 1922) in zbirko novel Tales of the Jazz Age (Povesti iz jazzovske dobe, 1922). S »filozofi« in frkljami«, ki nastopajo v vseh navedenih delih, je Fitzgerald literarno izoblikoval značilna junaka svojega časa. »Filozof« je mladenič, ki se ima za upornika, novatorja, umetnika, »frklja«, flapper, pa je dekle s ciničnimi nazori, nakonjena je drzni modi (kratko postriženi lasje, kričeča šminka, močno senčene oči), odkrito se zanima za spolnost, lahko je tudi »glasna, banalna, vulgarna«, nikakor pa ni poceni, saj se prišteva med neke vrste aristokracijo, kar dokazuje tudi s svojo silno potratnostjo. Fitzgerald je ta tipa našel v študentskem in velemestnem okolju, ki ga je dobro poznal, a ju ni samo literarno portretiral, marveč sta ju z Zeldo tudi sama poosebljala, celo do te mere, da – kot je sam povedal – ni več vedel, ali sta z Zeldo resnična človeka ali le osebi iz romana. Nič čudnega, če je njegov roman Lepi in prekleti izšel s portretom avtorja in njegove žene na naslovnici.
Toda Veliki Gatsby je nekaj drugega. Fitzgerald je bil že naveličan pisanja kratkih zgodb, s katerimi je odplačeval dolgove za življenje na visoki nogi (živel je v vilah in se vozil z rolls-royceom). Uprl se mu je tudi življenjski slog, ki ga je popisoval in sam živel. S tem, da se je preselil na francosko rivero, v vilo v St. Raphaelu, se mu ni ravno odrekel, zato pa se je namenil napisati daljše delo, »z umetniško zahtevnejšim ciljem«. V temu delu, romanu na 150 straneh, Veliki Gatsby (v prevodu Gitice Jakopin je leta 1961 izšel pri Mladinski knjigi in ponovno leta 1970 pri Cankarjevi založbi, v zbirki »Sto romanov«, s spremno študijo Majde Stanovnik), je Fitzgerald prvič uporabil prvoosebnega pripovedovalca, ki seveda ni zamenljiv s samim avtorjem.
Ameriški sen
Pripovedovalec je Nick Carraway, ki je literarne ambicije zamenjal s finančnimi ter na Wall Streetu začel trgovati z delnicami. Ko to omeni Tomu Buchananu, ta prizna, da za delnice še nikoli ni slišal. »O, pa še boš«, reče Nick, ki se – čeprav je dogajanje v romanu datirano z letom 1922 – tako nemara res najavlja kot glasnik dobe borze in njenega kraha. Tom Buchanan je bogataš aristokratskega tipa, ki mu niti ni bilo treba biti kapitalist (in vedeti za delnice), ker se je že rodil bogat. Poročen je s čedno in razvajeno hčerko iz južnjaške bogataške družine, Daisy, ki je Nickova sestrična, predvsem pa je nesojena žena Jaya Gatsbya. Kdo pa je ta? Tako kot Buchanan živi na Long Islandu, toda na drugi strani zaliva, v West Eggu, kjer ima razkošno palačo, ki se pogosto blešči in buči od razposajenih zabav.
Toda med gosti, ki prihajajo tudi nepovabljeni, krožijo prav obrekljive govorice o Gatsbyju in viru njegovega bogastva (»nekoga je ubil«, »med vojno je bil nemški vohun« ipd.). Gatsby, ki se sam zelo redko pokaže na teh zabavah v njegovi palači, je torej »mož skrivnosti« ali, bolje, utelešenje bogastva kot skrivnosti. Nick živi v skromni hiši v bližini Gatsbyjeve palače in samo zato, ker lahko svojo sestrično Daisy povabi na čaj, postane še veliko več kot Gatsbyjev sosed – njegov zaupnik, ki mu omogoči ponovno srečanje z Daisy: pred petimi leti sta se zaljubila, toda Gatsby, ki se je takrat še pisal Gatz, je svoje siromaštvo še lahko prikrival z vojaško uniformo, v kateri je odšel v vojno, neučakana Daisy pa se je poročila s Tomom Buchananom. Toda kako je potem Gatz postal Gatsby, kako je iz popolnega reveža postal tako nezaslišan bogataš? Kako se mu je uresničil »ameriški sen«? Tako, da je imel »mafijskega botra«, Meyerja Wolfsheima, ki ga je vpeljal v sumljive posle (tihotapljenje alkohola v času prohibicije, prodaja lažnih delnic). V nasprotju z Buchananom, ki je bogataš plemenitega kova, je torej Gatsby primer »divjega«, »dereguliranega« kapitalizma, a je tako pripovedovalcu Nicku Carrawayju kot pisatelju Fitzgeraldu vseeno bolj simpatičen kot Buchanan. In sicer zato, ker Gatsbyjev vir in način obogatenja nista videti tako pomembna kot njegov »višji cilj«, »vizija«, pravzaprav fantazma, da bi z bogastvom znova pridobil Daisy.
Gatsby umre kot žrtev zmote, a ne le zmote avtomehanika, ki ga ustreli misleč, da je povozil njegovo ženo, marveč tudi svoje lastne utvare: le kako je lahko verjel, da bo Daisy premamil z bogastvom, ko pa je tako ali že bila poročena z bogatašem? A prav zato, ker je Gatsby verjel še v kaj drugega kot denar (čeprav je bila ta vera precej pritlehna, saj je vedela, da je tudi ljubezen kupljiva), je o Tomu in Daisy v romanu rečeno, da sta bila »površneža, ugonabljala sta reči in ljudi, in potem sta se potegnila nazaj v svoj denar ali v tisto vesoljno brezbrižnost«. Po tej konstataciji Nick Carraway opusti delo na borzi, ves ta svet newyoršklega kapitalizma se mu tako upre, da se vrne domov, na jug, toda tudi sam Fitzgerald se je v 30. letih preselil v Hollywood in znal svojim bralcem priporočiti, naj rajši prebirajo Marxov Kapital.
