Matej Kušar, 34-letni diplomirani inženir gradbeništva, se je s sabljanjem začel ukvarjati pri desetih letih. »Starša sta poznala trenerja in me pripeljala na trening. Prvo leto sem postal prvak Slovenije v svoji starostni kategoriji, drugo leto, kot se je kasneje izkazalo še zadnjič, pa prvak Jugoslavije. Ker vsak otrok rad zmaguje in ker sem očitno imel nekaj talenta, sem ostal v tem športu,« pravi Kušar.

Kot vsak šport ima seveda tudi sabljanje svoje čare, nas sogovornik pa ceni dve stvari. »Prva je, da dobrega posameznika v sabljanju ne določajo telesne značilnosti, recimo višina, teža in podobno, in to ne glede na to, katere vrste orožja uporablja. Druga pa je, da je vsak boj na tekmi ali pa na treningu drugačen, tako da o kakšni monotoniji ne moremo govoriti. Sabljanje je torej šport, ki posameznika dobesedno prisili, da svoje telesne prednosti čim bolj izkoristi, višjerasli svojo dolžino, nižjerasli pa večjo spretnost in hitrost roke.«

Kot smo že omenili, je sabljanje šport z globokimi koreninami v preteklosti, a to sabljače pusti dokaj hladne. »Mislim, da nihče izmed nas tekmovalcev na sabljanje ne gleda s kakšnega zgodovinskega vidika. Pa tudi o tem, kaj ima nasprotnik v roki, ne razmišljamo. Naš edini cilj je, da nasprotnika zadenemo, ne da bi bili sami zadeti. Osebno se zadnja leta med borbo osredotočam predvsem na svoje napake in s tem tekmecu ne dopuščam, da bi prišel do lahkih točk, kajti vsako si moramo še kako prigarati. Preostalo pa po dolgih letih v tem športu delam že samodejno. Odločitev za napad ali potreba po branjenju je velikokrat podzavestna.«

V osnovi v sabljanju poznamo tri discipline oziroma vrste orožij: meč, floret in sabljo. Največ športnikov pri nas in pa tudi v tujini trenira meč, najmanj pa sabljo. Kot poudarja Kušar, sicer državni prvak v floretu, je danes skoraj nemogoče na tekmi svetovnega pokala ali na svetovni jakostni lestvici priti med sto najboljših, če ob talentu športnik ne trenira še dvakrat na dan. Kajti dobrega sabljača naredi kombinacija eksplozivnosti, vzdržljivosti, dobre koordinacije in seveda, kot pravi Kušar, glava na pravem mestu, da ne dela neumnosti.

Disciplina floret se razlikuje od meča in sablje, ki ju uporabljajo v športnem sabljanju, pravila pa so takšna, da je zmagovalec tisti tekmovalec, ki prvi doseže petnajst zadetkov oziroma tušev, ena borba pa traja trikrat po tri minute. Zanimivo, da se floret nikdar ni izvajal v bojih za življenje in smrt, ampak so borci za to uporabljali meč, sabljo in rapir.

Čeprav imajo sabljači v rokah orožje, poškodb praktično ni: »Sem ter tja se že pripeti kakšen bolj boleč zadetek. V našem klubu so bile vse manjše poškodbe v zadnjih letih povezane z ogrevanjem pri nogometu. Celo pri mojih prijateljih v tujini do poškodb večinoma pride pri igranju nogometa na začetku treninga. Pa ne zato, ker bi bili v tem športu nerodni.«

Kušar, sicer zagrizeni košarkar, je aktivno tekmovalno kariero uradno že končal po kvalifikacijah za olimpijske igre v Pekingu, zadnja leta pa nastopa le na nekaj mednarodnih tekmah in v Sloveniji na državnem prvenstvu, kjer je še vedno najboljši. »Kot rekreacija je sabljanje primerno do starosti 60 let. Na treningu imamo gospo, katere otroci so se že odselili od doma, pa je še vedno zabavno sabljati z njo. Mislim, da premaga večino moških rekreativcev,« še pove Kušar. Za meko sabljanja na stari celini sicer veljajo predvsem Italija, Rusija in Francija. Tam je sabljanje šport nacionalnega pomena, Slovenija pa se lahko primerja s skandinavskimi deželami.