Balboa. Poznate to ime? Vam le znano zveni v ušesih in ne veste, kam bi ga dali? Rocky Balboa? Filmski lik, ki ga igra Sylvester Stallone. Če bi vprašali malo starejše gorske kolesarje, bi vam takoj znali povedati – Luka Mezgec - Balboa. Vendar to je bilo še v dobi, ko je bil Kranjčan s Primskovega nepremagljivi zvezdnik slovenskega gorskega kolesarstva. V teh dneh italijanskega Gira je Kamničan že mali zvezdnik svetovnega cestnega kolesarstva. Malo sprinterjev na svetu se lahko pohvali, da bi že ob prvih priložnostih lahko tako kot Mezgec na Giru ogrozil najhitrejšega moža na dveh kolesih, kot se upravičeno sam hvali Mark Cavendish.
»Že od malega sem rad gledal akcijske filme. Seveda predvsem tiste z delno športno tematiko. Odlomke, ko je šlo denimo za trening kot priprave na akcijo, sem vrtel znova in znova. Tudi Rockyja,« je razkril svojo inspiracijo. No, nekaj časa si mora vzeti tudi za ljubljeno ženo Renato. A to spada v vsak dober film. Lepotica. »Žal so doslej posneli le en pravi kolesarski film,« pravi. Po največjem uspehu na Giru je zatrdil, da podobnega njegovi zgodbi še niso posneli. Zdi se, da bi Mezgečeva zgodba lahko kmalu bila tudi filmska.
»Prvo kolo so mi ukradli. Potem sem bil kar nekaj časa brez. Za birmo sem dobil novo. Lepo, vrhunsko za tisti čas. Ko sem se s tem prikazal v vasi, so me prijatelji, vsi nekaj let starejši od mene, začeli zbadati, češ le za kaj mi bo to. Kaj hujšega. In še sedaj se dobro spomnim, da sem jim zabrusil, da bom dokazal, da sem ga vreden. In začel sem se voziti. Malo sam, malo s svakom. In v tistem času sem tudi bral knjigo o Armstrongu. Spomnim se, da sem prebral nekaj strani in oddirjal na Jezersko. Popoldne še nekaj strani in še enkrat na Jezersko. Tedaj seveda še nisem bil v klubu,« je opisoval začetke.
Malo bolj resno se je začelo, ko je prek sošolke spoznal Anžeta Bizjaka, tedaj že državnega prvaka v krosu. Z njim je kar na prvi turi prevozil številne klance pod Storžičem in na prvi dirki z uradno licenco že osvojil tretje mesto na državnem prvenstvu. Potem ga je vzel v roke legenda cestnega kolesarstva Bojan Ropret. »Ko sem šel prvič z Bojanom na trening, me je podučil o vsem. Nič ni bilo dobro. Bil sem pač samorastnik,« je razkril delček zgodbe o učitelju Ropretu, ki mu kot drugi oče (mama Tatjana, oče Gojc, sestri Špela in Tjaša) svetuje še danes.
Ker pa v krosu ni videl perspektive profesionalizma, čeprav je bil že ob prehodu med člane skoraj neulovljiv na domači sceni, je kot še veliko drugih (Jure Golčer, Jure Kocjan, Robert Vrečer) na prigovarjanje Ropreta presedlal na cestno kolo. Osnove je v sezoni 2010 pridobival v dresu Radenske pri Andreju Hauptmanu, ki mu še vedno pomaga z izkušnjami velikega profesionalca. Mimogrede, že na tem Giru je izenačil njegove najboljše dosežke. In že v prvi sezoni na cesti je presenetil vse z etapno zmago na Ville de Seguenay v Kanadi, reprezentančni dirki Pokala narodov.
Po slovesu od kategorije mlajših članov je za dve leti oblekel dres domače kranjske Save. Na številnih dirkah je bil v ospredju, tudi na tistih z izredno močno konkurenco, vendar ni veliko zmagoval. Čeprav je plezal kot Jure Golčer ali Tomaž Nose, je bil za hribolazca prevelik mišičnjak. V zahtevnih sprintih pa je že kazal svoj potencial. Preobrat v njegovi karieri pa je bila lanska etapna dirka okoli jezera Quighai na visokogorski kitajski planoti, kjer je nanizal pet zmag, čeprav so bil zraven Italijan Guardini, zmagovalec etape na Giru.
Prav točke UCI s te dirke so mu odprle vrata v Argos – Shimano. Nizozemska ekipa je njegove točke potrebovala za zagotovitev statusa ekipe ProTeam. In dodelili so ga v sprinterski oddelek k zvezdnikom Marcelu Kittlu in Johnu Degenkolbu, mu pripravili sprinterski program treninga in napredek je bil očiten. Ko je na skupnih pripravah ekipe nekajkrat v čistem sprintu ugnal oba zvezdnika, se je njegov status le izboljševal. Vedeli so, da bi bil po sposobnostih najbolj primeren za ključnega moža v sprinterskem vlaku, a spoznali, da je za to vlogo presuh in za njim ni veliko zavetrja.
Da lahko sprinta tudi sam, je opozoril na dirki Po Romandiji, kjer je nanizal kar tri četrta mesta v etapah zapored. To je bila sijajna popotnica za Giro, kjer je bil predviden kot pomočnik Johna Degenkolba. V peti etapi je odigral ključno vlogo za njegovo zmago. Na zadnjem ovinku je Mezgecu na mokri »zebri« spodneslo obročnik, Nemec pa je bil eden redkih, ki se je izognil skupinskemu padcu in zmagal. Ko je »debelinko«, kot ga je imenoval šaljivec Luka, odšel domov, je dobil njegov kapetanski trak. In nanizal dve tretji mesti zapored. »Ali Slovenec še ni zmagal nobene etape na Giru? Moj prijatelj Hempi tudi ne?« je nepoznavalsko vprašal, ko je pred dnevi prvič kot raketa priletel za Raketo z Mana. Cavendish se ga lahko boji že v današnji etapi do Ivree, jutri do Vicenze ali v nedeljo v Brescii.
