Obisk Gira na slovenskem narodnostnem območju ima mnogo večji pomen, kot se zdi na prvi pogled. Ne samo, ker je rožnata dirka poleg francoskega Toura največja tritedenska kolesarska prireditev na svetu in jo je doslej doživelo le 21 Slovencev. S posebnim ponosom so vsi trije po etapi pod Montažem izlivali občutja, ki so jih doživljali ob spodbudi številnih navijačev. Tam je bilo pol kolesarske Slovenije, vključno z reprezentanco.

Z malce širšega spektra je bil Giro zapravljena priložnost. Predvsem v prvem planu za turistično gospodarstvo v Soški in Gornjesavski dolini. Nekaj malega evrov je sicer pljusknilo v hotele v Kranjski Gori, ker so tam bivale profesionalne ekipe, a še to je bila dobro zamišljena poteza italijanskih organizatorjev. Ni bilo opaziti niti ene oglaševalske akcije. Kot bi se sramovali, ker je italijanski. Vendar je Giro globalna prireditev. Tudi največja promocija najbolj rastoče oblike turizma. V Italiji že vedo, zakaj so karavano pripeljali pod Montaž, Viš in Kanin, v Rabelj. Ob tem ne gre prezreti sramote nacionalnih medijev, ko se niso niti malo potrudili iskati slovenskih imen zgoraj omenjenih krajev. Kot bi bilo to nekje na koncu sveta, ne pa v Evropi, kjer ni več meja. Tistih meja, zaradi katerih so naši predniki umirali. No, da bodo čez dve, tri leta našli vsaj Capporetto, ko bo Giro ob stoti obletnici morije zavil v Kobarid.

Giro je bil lekcija, kako v Sloveniji manjka ljubezni in spoštovanja do domače zemlje in ljudi, a se niti ne zavedamo vseh priložnosti, ki se nam ponujajo. Če znamo ceniti in spoštovati, se nam vrača z lepimi doživetji, uspehi, ljubeznijo. Senzacionalni dosežki Luke Mezgeca so del tega. Ne bi bilo slabo, če bi Mlakarjeve misli zapisali v še kakšni različici. Denimo: »Bolj ko spoštuješ domače športnike in športnice, bolj jih spoznavaš; bolj ko jih spoznavaš, bolj jih spoštuješ.«