»V teh dveh dneh smo bili verjetno vsi veseli le zgolj tega, ko smo v tako brutalnih zimskih razmerah prevozili ciljno črto. Razveselili smo se, ko v soboto ni bilo treba na zasneženi Sestriere, ko smo šli počasi na Mont Cenis in da ni bilo treba do vrha zasneženega Galibiera. Kako smo zmrzovali, pa težko opišem z besedami,« je Robert Vrečer opisoval nadaljevanje italijanskega Gira v olimpijskih gorah nad Torinom in gostovanje v Franciji. Zaznamovali so ga slabo vreme, dež, sneg, dolgi klanci do Jafferaua nad Bordonecchi in mitskega francoskega Galibiera, etapni zmagi Italijanov Maura Santambrogia (Vini Fantini) in Giovanija Viscontija (Movistar) ter suverena vožnja rožnate majice Vincenza Nibalija (Astana).

»Ko smo v skupini, je življenje lepše,« se je Luka Mezgec pošalil na druščino glavnine kolesarjev, v kateri je preživel oba dneva skupaj z Gregom Boletom in tudi Robertom Vrečerjem. Edini namen skupine, kot jo v žargonu imenujejo kolesarji, pa je ujeti cilj znotraj časovnega zaostanka, tudi če je to 20 minut in več. Njihovi dnevi se po dnevu počitka nadaljujejo jutri in v sredo. Le Vrečer je včeraj znova obžaloval zamujeno priložnost za beg, ki je sicer uspel Giovaniju Viscontiju, zmagovalcu kamniško-ljubljanske etape dirke Po Sloveniji, ki si je s tem privozil še spominsko lovoriko Marca Pantanija. »Hudo mi je, kaj sem znova zamudil. Glede na to, da so se mi glede na slabo vreme presenetljivo dobro vrtele noge, mi je še bolj žal. Priznam, da so se odpeljali, ne da bi vedel kje. Zamotil sem se okrog okrepčevalnice pod vrhom vzpona na Monte Cenis in tam so šli. Glede na to, da sem potem opravil veliko dela za Sancheza, sem prepričan, da bi bil lahko konkurenčen,« je obžaloval še eno zapravljeno priložnost.

Ozadje »borbe za rožnato«, kot je uradni slogan Gira, najbolj od blizu s strani opazuje Gorazd Štangelj, eden od športnih direktorjev Astane. Že ko smo mu omenili, da je Vincenzo Nibali v gorah videti zelo suveren – v soboto je nad Bardonecchio etapno zmago preračunljivo prepustil Santambrogiu, v nedeljo pa je do Pantanijevega spomenika pod vrhom Galibiera priplezal v skupinici z vsemi ožjimi konkurenti. To je označil kot varljivo. »Med kolesarji je znana teorija, da v obdobju, ko je kolesar najbolj suveren, ne ve, koliko zapravlja. Težko je predvideti, koliko energije Nibali v teh dneh zares izgublja in nihče ne ve, ali mogoče ne pretirava. Vse je lahko varljivo. Daleč je še do cilja v Brescii. Še kako pomembno bo ohraniti zbranost. Da ima pred Cadelom Evansom minuto in 26 sekund naskoka in pred Rigobertom Uranom 2:46, to še nič ne pomeni,« ocenjuje.

Kolesarje čaka še teden dni. Lažje etape za kolesarje tipa Grega Bole in Luka Mezgec so le še jutri in v sredo ter nedeljska parada do Brescie. Od četrtka do sobote pa sledijo gorski kronometer in dve izjemno težki gorski etapi, težji kot v francoskem delu Alp. »Zadnje etape bodo tako zahtevne, da bodo lahko čas merili s koledarjem in ne na štoparico,« je Štangelj iskriv v primerjavi. »Nibaliju so nevarni vsi: Evans, Uran, Satambrogio, ki je po tipu podoben Nibaliju, in tudi izkušeni maček Scarponi. In vsi so nevarni drug drugemu. Veliko bo spogledovanja, taktiziranja. V določenih okoliščinah je to res dobro za Nibalija.« Ko beseda nanese na zimske razmere in zelo zahtevno logistiko na gorskih cestah, Štangelj razkriva še eno plat. »Najpomembnejši faktor v takih razmerah je skrb za zdravje vseh kolesarjev. Le mi, spremljevalno osebje na dirki, lahko pomagamo, kolikor lahko.

Topla, suha oblačila, čaj. Kolikor lahko, pravim. Kolesarji nimajo nobene izbire. Od starta do cilja je treba prevoziti. Motivacija ni problem. Nihče še ni omenil, da bi šel raje domov. Vidim pa jih v takem stanju, da še meni pridejo solze na oči. Vidim jih trpeti in ne morem pomagati. Na dirki imamo šest osebnih spremljevalnih vozil, prišel je še četrti športni direktor, a še vedno nam zmanjka ljudi. Giro je najbolj zapletena dirka, kar zadeva logistiko. Izjemni dolgi prevozi med etapami, ponekod celo z žičnico. Vreme je le še dodatni dejavnik, na katerega pa ne moremo vplivati.«