Četrt ure pred uradnim začetkom protesta je na mariborskem Trgu svobode še bolj kot ne osamljen postopal moški z ragljo in transparentom v rokah. »Človek je svoboden, če ima delo in zanj dobi pošteno plačo,« je pisalo na njem. »Jaz sem za zdaj še svoboden, ker imam delo, od katerega lahko normalno živim. Veliko naših sodržavljanov nima več te sreče in so že pod pragom revščine. Zato ne morem mirno gledati, kaj se dogaja,« je napisano utemeljil Milan Pirih. Kako to, da je tako zgoden? »Prišel sem iz Ljubljane,« je odvrnil in dodal, da je redni udeleženec protestov. Sobotni naj bi slovensko javnost opomnil na usodo delavcev Mariborske livarne Maribor. »To je ponižujoče, kar morajo ti ljudje preživljati. Skrajni čas je, da bi se organiziral velik upor delavstva po vsej Sloveniji in Evropi,« je prepričan Pirih.
Objavil, da ima v avtomobilu še prostor...
Vendar večini ta čas očitno ni (več) do protestiranja. Na svojem profilu na Facebooku je Pirih objavil, da ima v avtomobilu še prostor in se mu lahko pridruži kateri protestnik. Odzval se ni nihče. Seveda pa Ljubljančanom ne kaže zameriti, da so v soboto raje počeli kaj drugega, kot da bi demonstrirali na Štajerskem. Tudi večina Mariborčanov je čudoviti spomladanski dan raje izkoristila za to, da ga je preživela z družino, pripravila piknik ali šla na izlet, bodisi k Dravi ali na Pohorje.
Približno 300 ljudi pa se je zaradi lastne stiske ali zaradi občutka, da se morajo solidarizirati z ogroženim delavskim razredom, odreklo sobotnemu opoldanskemu uživanju in se je odzvalo pozivu na Delavski upor. Dogodek je bil v prvi vrsti posvečen tistim 231 zaposlenim v hčerinskih podjetjih mariborske livarne Sanitec in Armal, ki bodo v četrtek dobili delovne knjižice, ker sta šli podjetji aprila v stečaj. Glede na številčnost udeležbe na dogodku je bilo mogoče sklepati, da se niso prišli »upret« niti vsi neposredno prizadeti livarnarji, kaj šele da bi se v večjem številu z njimi solidarizirali tisti sodelavci, ki v tej tovarni (še) imajo delo.
»Službe nimamo in je še dolgo ne bomo imeli«
Janja Veber, sindikalna predstavnica Mariborske livarne Maribor (MLM), je bila nad udeležbo razočarana. »Mariborčani so očitno otopeli. Vsi samo pričakujejo, da bo nekdo drug nekaj naredil, sami pa od sebe ne dajo nič,« je dejala Vebrova, ki bo s četrtkom tudi prisilno sklenila svojo delovno kariero v MLM.
Zaposleni Saniteca in Armala so že 26. aprila organizirali protestni shod. V prvih vrstah sta tedaj stala Mojca Medenjak in Miran Šiker. Dejstvo, da bosta ostala brez službe, ju je tedaj čustveno povsem dotolklo in sta se vseskozi borila s solzami. V soboto pa sta bila že nekoliko bolje razpoložena. »Navsezadnje mora človek tudi paziti na zdravje, sicer te lahko to tudi ubije,« nam je povedal Šiker. »Treba je bilo presekati s temi negativnimi čustvi, čeprav ne morem gledati pozitivno v prihodnost,« je Medenjakova nadaljevala pomenek. »Službe nimamo in je še dolgo ne bomo imeli.«
Nekateri naj bi sicer spet dobili delo v matičnem podjetju. Vendar sogovornika na to ne računata. »To so lažni obeti. S tem vodstvom livarna nima več upanja,« je prepričan Šiker.
Na uporu so manjkali številni znani obrazi
»Tudi pri nas čutimo pritiske zaradi samovolje delodajalca. Zaposlitev na univerzi že dolgo ni več varna,« nam je dejala Janca Andrej Vidmar, zaposlena v rektoratu Univerze v Mariboru. »Naša družbena lastnina pa usiha, zato bi se morali tudi drugi delavci upreti kraji in ropanju. Nekoč se je na podoben način kradlo tudi na univerzi, zato je to tudi naša bolečina, saj je pravna država povsem odpovedala.«
Na uporu so manjkali številni znani obrazi, ki so se dotlej redno udeleževali protestov in vstaj, med drugim ni prišel mariborski župan Andrej Fištravec. Eden izmed razlogov za slabšo udeležbo utegne biti tudi okoliščina, da je protest napovedala skupina Vseslovenska ljudska vstaja Maribor, ki se je uradno oblikovala šele 27. aprila, torej po županskih volitvah. V tej skupini pa sta najbolj izpostavljena nekdanji član SDS Mitja Grmovšek in nesojeni nestrankarski županski kandidat Denis Kokol.
Ko so se za mikrofonom zvrstili vsi napovedani in nenapovedani govorniki, je množica šla s trga na pohod skozi mesto, pred sedežem Nove KBM so prižgali sveče in se nato odpravili proti Melju, k livarni. Tam so simbolično odpovedali delovno pogodbo, s prehrambnimi paketi Rdečega križa so postavili »zid lakote«, nato pa so se z minuto molka ter s pogrebnim napevom poklonili propadlim tovarnam in obubožanim delavcem.