Vem, da me bo Steve Albini nekam poslal, če mu bo kdo nocoj prevedel naslednje besede, a nikakor ne morem mimo dejstva, ki se ga sam z vsemi štirimi otepa in presliši – da je enostavno legenda. V njegovem primeru ne gre za lažno skromnost, temveč za preprosto dejstvo, da do rock'n'rolla goji brezpogojno spoštovanje. V igri ne pozna milosti. Ni je poznal že nekoč, ko je svoja drzna razmišljanja predstavil z Big Black in jih kasneje nekoliko »umiril« z blitzkrieg projektom Rapeman. Pri tem ni pomembno, ali gre za sprejemanje ali dajanje rock'n'rolla. Bistvo je očem morda res nevidno, a v njegovem primeru je še kako slišno, saj prihaja »iz črevesja«, bi rekli v njegovem domačem okolju. V ključnih trenutkih je znal usmeriti Pixies in PJ Harvey, zagrešil In Utero Nirvane, skrbel za The Jesus Lizard…, četudi se bo sam odrekel kakršnih koli zaslug za njihov uspeh. Bojda so si nekateri bendi v namen promocije celo izmislili, da je sodeloval z njimi, samo da bi ukradli košček njegove referenčne avre. Četrt stoletja kasneje, ko nas je s svojim rock'n'rollom prvič »posilil« v Ljubljani, se vrača Kino Šiška z udarnim rockovskim triom Shellac, ki ga tvori s somišljenikoma: basistom Bobom Westonom in bobnarjem Toddom Trainerjem.
Ne vem, kako na vaše zahtevano stališče »brez liste gostov, brez akreditacij, brez sranja« gledajo moji cehovski kolegi, a priznati je treba, da ugaja način, kako se na koncertih znebiti raznih »pomembnih« zastonjkarjev ali kazalcev prisotnosti, ki se brez slabe vesti motajo okoli rock'n'rolla. Ali je parolo mogoče razumeti kot obliko odpora proti takšnim posameznikom?Pri Shellac ne delamo razlik med obiskovalci naših koncertov. Naša logika je povezana s tem, da smo vsi del ene in iste skupnosti, zatorej se ji morajo podrediti tudi ljudje iz zunanjega oziroma tako imenovanega medijskega sveta. Lahko so naši koncertni sovrstniki, a le tako, da imajo povsem enakovredne pogoje kot plačniki vstopnic. Shellac namreč ne potrebujemo pozornosti šovbiznis hierarhije in birokracije, zato se ne gremo zastonjkarstva ali kakršne koli potuhe. Če imajo ti ljudje zares radi našo glasbo, potem so dobrodošli na naših koncertih, vendar morajo plačati vstopnico tako kot vsi drugi.
Kako potem doživljate vlogo producenta, ki je prav tako za marsikoga odvečen ali preveč odločilen faktor v (tujem) ustvarjalnem procesu?Nikdar ne poskušam kakor koli preveč vplivati na posnetke, ki jih beležim za druge. Do teh glasbenikov namreč gojim brezpogojno spoštovanje, saj se preveč dobro zavedam, da nisem dovolj pameten, da bi vedel, kaj je najbolje za njihovo glasbo. V osnovi se sam bolj zanašam na njih ter jim prepuščam vse pomembne odločitve, kar zadeva njihovo muziko.
Iz preteklosti smo se naučili, da glasbeniki niso bili vedno zadovoljni s tistim, kar je izbrani producent zabeležil na trakove. Iz vaših bogatih izkušenj me zanima, kje je meja, do katere producent lahko vpliva ali poseže v umetniško integriteto avtorja?Poudariti moram, da sam sebe ne dojemam za producenta, prej zunanjega svetovalca, ki nima zadnje besede. Vse odločitve, kar zadeva produkcijo, so prepuščene skupinam, ko jim enkrat razložim pogoje sodelovanja in z njihove strani dobim povratno informacijo, da so zadovoljni s tem, kar jim lahko ponudim. Da bi nekdo snemal z menoj zgolj zato, ker sem nehote postal Steve Albini, ni dovolj. Treba je, da se začutimo, da vsi vemo, da bodo sadovi našega sodelovanja sprejemljivi za obe strani, kar pomeni: oni bodo zadovoljni z mojim delom, jaz pa ne bom imel slabe vesti, da sem kar koli naredil narobe ali proti njihovi volji. Odnos se gradi na zaupanju in če skupina išče zunanjega producenta, gre najverjetneje za osebo, kateri zaupajo. Umetniška tragedija je, če je bend prisiljen izbrati producenta na podlagi politike založbe in z njo povezanih finančnih sredstev.
Če iz pravkar povedanega pogledava bolj celovito, ali je potemtakem izvorni rock'n'roll danes v krizi ali moramo mimo institucij le bolje poslušati in slišati preslišano?Vedno bodo obstajali zanimivi bendi in vznemirljiva glasba, to je splošno dejstvo. Slišati njih mora postati aktivna in intimna težnja vsakega posameznika, ki želi doživeti nekaj več in stopiti iz narekovanega povprečja. Treba je iskati, da bi našel. Kajti če si pasiven poslušalec, boš slišal samo ponujeno popularno glasbo, ki pa je bolj ali manj globalno onesnažena. Ne glede na to, kako grozna je pop glasba, v vsakem obdobju najdem čarobne in navdahnjene muzike; in danes ni nič drugače. Pri tem se ne zatekam v nostalgična jadikovanja, kako je bila glasba nekoč boljša, danes pa je navadno sranje. Treba je pobrskati na dnu, saj je vrh rezerviran za povprečje. Zato vsakršno obtoževanje dolgočasnosti aktualne scene razumem tudi kot dokaz lenobe, katere del odpade tudi na poslušalce.
Ali lahko pričakujemo novo revolucijo v rock'n'rollu ali se bo še dolgo časa do neke mere napajal iz lastne preteklosti?Rock'n'roll je kontinuiteta in različni elementi se ohranijo skozi čas, nekateri pozabijo. Menim, da ni pravično pričakovati od katere koli generacije bendov od osemdesetih let dalje, da bo postorila kaj več od rednega prispevka v njegov slovar in tako podaljšala pozitiven trend.
V tem kontinuumu sodelujete s projektom Shellac, ki ga – ne glede na prebrano – ne poslušam kot podaljšek Big Black ali Rapeman, temveč kot nadgradnjo vaših prejšnjih dveh kolektivov.Shellac je zelo izmuzljiv projekt – ne na začetku ne danes nima dnevnega reda. Glasba je tista, ki nas angažira in stimulira, in to je vse. Za nami ni nobenega velikega načrta ali namena. Naša glasba je raznolika in ljudje, ki jo slišijo z nami, nas vedno poiščejo... Za nas je to dovolj, da vztrajamo. Po drugi strani – in to je edino, kar ima neko ohlapno namembnost – želimo iz formata klasičnega rock'n'roll tria iztržiti čim več na način, da žgemo vznemirljivo glasbo, katere se ne naveličamo.
Ali je Shellac neka oblika subverzivnega odgovora na uniformnost in pretežen dolgčas na glasbeni sceni v obče?Ne oziramo se, kaj je in kaj ni! Ne zanima nas nostalgija, prav tako ne aktualni trendi.
Glede na vse glasbe, ki živijo z vami, je skoraj neverjetno sprejeti enciklopedično dejstvo, da je minilo celih šest let od vašega zadnjega studijskega albuma.Kaj naj rečem kot le to, da imamo vsi službe, družine in male živali, za katere moramo skrbeti. Smo navadni delovni ljudje, ki opravljamo rutinska in hišna opravila ter hodimo v službe. Šele ko najdemo nekaj prostega časa, ga posvetimo igranju v bendu. Posledica tega je, da potrebujemo več časa, da posnamemo album, s katerim smo vsi zadovoljni, saj nimamo tako pogostih vaj kot skupine, ki živijo izključno od glasbe. Po vseh teh letih smo se že navadili na takšen malce počasnejši tempo.
Na spletu je vseeno slišati nekaj novih ali na nosilcih zvoka nikdar izdanih posnetkov Shellac. Poznamo veliko skupin, ki prav zaradi tega ne izvajajo še neizdanega materiala, da bi ga kasneje lahko »prodali« kot novega, a vas takšna politika očitno ne moti, kajne?Vedno smo radi igrali skladbe, ki smo jih pravkar sestavili, zato je povsem naravno, da jih ljudje posnamejo na koncertih. To me ne moti, moti me pa, da poslušalci niso pozorni na sam špil in so veliko bolj okupirani s snemanjem na iphone kot na izvajano glasbo. Mislim, da posnetek kasneje nima tistega pravega učinka kot v trenutku, ko se glasba zares dogaja. Zato imam raje, da so tisti trenutek z nami in preostalimi, ki nimajo kamer v roki. Vseeno imajo popolnoma svobodne roke in misli, da na koncertu počnejo kar koli; mi njihovega početja ne bomo preprečevali ali jih kakor koli zafrkavali.
Kakšen je vaš odnos do ilegalnega snemanja koncertov in »bootlegov?« Ko sem izvedel, da znova prihajate k nam, sem vložil kar nekaj napora, da bi izbrskal morebitni posnetek koncerta Rapeman v Ljubljani (3. november 1988), a mi ni uspelo.Kot velik ljubitelj glasbe imam kar nekaj »bootlegov« na zalogi in vesel sem, da takšna praksa obstaja. Vseeno mislim, da je bolje biti z vsemi čutili prisoten pri koncertu kot pa večji del posvetiti snemanju projekta za kasnejše poslušanje. Zagovarjam idejo, da je naša glasba več kot samo zvočna izkušnja; je neustavljiv eksperiment, ki zaobjema in naj bi sočasno deloval na vso množico ljudi hkrati. Moji najljubši koncerti so prav takšni, ko se vsi ljudje prepustijo glasbi z vsemi petimi čutili ter niso obremenjeni s tem, kako se zvok beleži na njihove naprave.
Ali mi lahko zaupate razloge za obstojnost in vztrajnost projekta Shellac, ki je – v nasprotju s kratkotrajnimi Big Black in Rapeman – na sceni že dvajset let?Naša trpežnost izhaja iz preprostega dejstva, da od benda nimamo nobenih pričakovanj. Shellac ni naše preživetje, z njim ne bomo obogateli ali kakor koli postali slavni. Skupaj smo iz enega razloga – radi eksperimentiramo v glasbi, tako kot nekdo rad mesi kruh ali potuje s kolesom. Shellac ne obstaja zaradi denarja, potovanj in žensk – obstaja, ker nam predstavlja veličastno izkušnjo, v kateri uživamo. Prepričan sem, da takoj, ko bi se pojavila nekakšna pričakovanja, bi se končalo z razočaranjem.
Koliko odpade tudi na dejstvo, da albume izdajate le tu in tam ter se tako izognete konfliktom, ki se pojavijo s trkom različnih ustvarjalnih idej?Resnično uživam v vsakem trenutku, ki ga lahko preživim z Bobom in Toddom. Skupine nikoli nismo razumeli kot posel ali službo, zatorej se je nikdar nismo mogli naveličati, kot se nekateri naveličajo službe.
Ustvarjalni proces vseeno zahteva poslušanje, odrekanje in kompromise, zlasti ker se podpisujete kot ekipa…… in kot ekipa tudi ustvarjamo. Kdor koli izmed nas pride na dan z idejo, ki jo potem uigravamo, dokler se ne razvije v nekaj bolj oprijemljivega, kar se kasneje preoblikuje v skladbo. Lahko gre za dolgotrajen proces in nekatere izmed naših skladb so zorele več let, preden smo bili zadovoljni z njimi. Nekaj tega procesa se dogaja tudi na odru, zato nekatere izmed njih iz razvojnih razlogov namensko igramo prav na vseh koncertih, kjer v igri sami pilimo podrobnosti. Z vsakim špilom dobimo vpogled, kaj ji je treba dodati ali kje vzeti.
Potem se strinjate s trditvijo, da ste Shellac v svojem bistvu pravzaprav glasbeni minimalisti – ne v smislu žanra kot takega, temveč na podlagi ideje, prek katere z minimalnimi sredstvi dosegate maksimalen učinek?Vsekakor. Nekoč smo se celo klicali minimalistična rockovska skupina, četudi samooklic ni bil povsem natančen, saj nismo proaktivno zmanjšali vnosa elementov v skupino ali zadostili repeticiji. Zadovoljni smo, da nimamo množice dodatnih instrumentov, da gre za trio, ki se res obnaša kot trio.
V nasprotju s prejšnjimi projekti je vseeno prisotne veliko več discipline v igri.Takšen napredek je nekaj povsem naravnega. Disciplina v igri nikdar ni bila naša prioriteta, a se je z leti, z boljšim obvladanjem instrumentov zgodilo, da je prišla sama po sebi. Veliko nje je površinske in ne izdatne, a je prisotna in tega ne morem zanikati. Če bend skladno odpre in konča skladbo, poslušalci dobijo občutek varljive preciznosti – v večini primerov je namreč le posledica opazovanja in ničesar drugega.
Glede na povpraševanje, kako izberete, komu boste in komu ne boste producirali albuma?Nikdar ne izbiram klientov, klienti izberejo mene. Kdor koli pokliče ali mi pošlje elektronsko pošto, sem zelo vesel, če mu lahko pomagam pri oblikovanju albuma.
Ali bi kdaj producirali album komu iz osrednje struje popularne glasbe, recimo Guns N' Roses ali Bon Jovi?Mislim, da se ni treba bati, da bi me kdo iz te struje kdaj poklical. Nisem prava oseba zanje. Ne bom tajil, v preteklosti sem resda zavrnil nekaj podobnih, a ne tako visokih ponudb, vendar je tega že dolgo. Danes je drugače – če si skupina zares iskreno želi, da bi jim pomagal pri snemanju albuma, se celo potrudim, da jih ne zavrnem. Nisem vsemogočen, prav tako Steve Albini ni garancija za uspeh. Kaj želim povedati? Posnel sem nekaj odličnih albumov, a prav tako veliko slabih albumov. Teh je morda celo več kot dobrih!
Ali se kdaj naveličate slovesa, ki ga Steve Albini uživa v popularno-glasbenem miljeju?Ne zanima me, kaj si drugi mislijo o meni. To je njihova stvar in legitimna pravica in sam se ne želim vtikati vanjo. Če jim to pomeni zabavo, naj uživajo.
