Da je na srečanju v domači gostilni beseda največ tekla o šoli, je največ »kriva« ravno Šekoranjeva, kar je povsem razumljivo. Rodila se je namreč prav v šolski stavbi, v kateri je bil tedaj ravnatelj njen oče in menda edini Maistrov borec iz teh krajev Gustav Pečnik, učiteljica in ravnateljica iste šole je bila nato tudi sama, njeno poklicno pot nadaljujeta hčerka in vnukinja. Med obujanjem spominov se navzoči niso mogli izogniti primerjavam nekdanjega šolskega sistema z današnjim. Po njihovem danes od učencev preveč zahtevajo in jim hkrati premalo dajejo.
Kljub bremenom let je bilo vzdušje ob polni mizi vedro. Ob spremljavi harmonike je bilo slišati ubrano večglasno petje, nekateri so tudi zaplesali. Čeprav so eno od srečanj pred nekaj leti že označili kot zadnje, tradicijo kljub temu nadaljujejo. »Vsi bi se teh srečanj radi udeleževali čim dlje. Naši voditeljici Bavčki sem dejal, da se bomo družili vse do zadnjega pri mizi,« nam je zaupal Jože Križančič s Ptuja.
