Vemo, da imamo sedmorazredno skladbo, pa vseeno čakamo na čudež. Tako kot čudežno čakamo, da bo država čez noč postala evropski plajer. Svetilnik in laboratorij. Silicijeva dolina v malem. Izjava razočarane Hannah, da je dala vse od sebe, je naša mantra. Tudi politiki dajejo vse od sebe, gazde rešujejo noč in dan in briljantni menedžerji obljubljajo preboje na vseh frontah. Zmaga forme nad vsebino. Evrovizijska predstavnica je bila ena sama forma. In še ta brez duha časa. Njena podoba in koreografija brez minimalne samorefleksije, trije mandeljci z maskami pa škratje, ki verjamejo, da so zvezde, če se trikrat pokažejo na TV-ekranih. Ta samozadostnost boli. Boli, ko vidimo, da nas eni Moldavci premagajo v vseh elementih. Neznosno boli, ko spoznamo, da smo zaplankani do ušes. Da nas tako kot pri nogometaših ali hokejistih ves čas preganja strah. Strah, da bom fasali gol. Na Eurosongu pa strah, da bo pevka fušala. Ne, kako bo tam razturila, jih položila na hrbet in pustila vtis, temveč le bojazen, da njen ne ravno briljanten glas ne bo počil. Da ne bo zgrešila vstopov in višin. Pa četudi bi dala vse od sebe, pa četudi bi imela najlepši glas na svetu, bi se tresli. Tresli pred dejstvom, da smo pozabljeni. Enostavno nezanimivi.

Najbolj logično bi bilo, da bi enkrat priznali, da tam nimamo kaj iskati. A kaj, ko je tako težko izstopiti. Ko je magnet blišča in iluzije, da smo zraven, premočen in preveč vabljiv. Marko Pavliha je v briljantnem intervjuju pri Ladu Ambrožiču to ponazoril zelo enostavno: veliko težje je iz politike izstopiti kot priti v njo. Ko vstopaš je edini problem skeptična žena. Ali pa politik, v primeru doktorja Pavlihe Gregor Golobič, ki ti da čas za razmislek, samo pod pogojem, da bo tvoj odgovor ja. Ni alternative. Padeš notri, preden rečeš keks. Ven pa ne gre in ne gre. Verjamem, da bo težko izstopiti tudi Ladu Ambrožiču. Simbolu nacionalke, ki je rad pokazal, da je razočaran. Da to ni tisto, za kar smo se borili. Intervjuji pa vedno boljši, kljub pelinu v ustih. Forma je bila v drugem planu, vsebina pa v ospredju. Lado je bil zadnje čase eden redkih firbčnih izpraševalcev.

In nisem ravno prepričan, da je bila njegova televizijska vizija usmerjena v zaščito gledalčevih pravic. Ta neumnost, da nas mora nekdo ščititi, je le mali delček v mozaiku vseh neumnosti, ki se nam dogajajo. Namreč, gledalci imamo eno zelo enostavno zaščito: izbiro programov. Če nam nekaj ni všeč, preklopimo drugam. Lahko jasno igramo žrtev v smislu, da za tako nacionalko pa že ne bom dajal prispevka, ampak enako velja za vse preostalo. Ali res moram dajati denar za tak državni zbor, tako vlado, take ceste, take šole in takšna sodišča. Ali res moram v elitnih Odmevih poslušati Ivana Omana, kako mi soli pamet o protestih na ulicah. Lepo, da ga je Slavko Bobovnik pustil pri miru, saj mu je bilo kmalu jasno, da starosti ni nič jasno. Da nič ne razume, da nič ne sliši in da nima ničesar povedati. Zgolj kot forma je svetil v studiu in demonstriral večen problem te dežele. Kako je mnogim težko priznati, da pač nečesa ne razumejo in ne znajo. Da niso kos vlogam, ki jih igrajo. Od evrovizijske maškarade do politične tragedije…