Izbor Zlate niti 2012, 101 najboljšega zaposlovalca, znova ponuja zanimivo analitično ozadje in sporočila, ki jih najboljši zaposlovalci s svojimi aktivnostmi in primeri dobrih praks ustvarjajo kljub krizi. Z vidika zaznanih organizacijskih sprememb je v zadnjem merjenju vidna še večja usmerjenost v trženje, ki postopno narašča od leta 2008. Rahlo nižje vrednosti kot v letu 2011 dosega upravljanje s človeškimi viri, sledijo ostali poslovni procesi. Letos smo tudi prvič dodali merjenje zaznav glede organizacijskih sprememb na področju raziskav, razvoja in inovacijske aktivnosti (RRI), ki nakazuje spodbudno zavedanje pomena teh procesov kljub krizi. Če ta dejavnik povežemo še s trženjem, potem gre, vsaj med najboljšimi zaposlovalci, z vidika organizacijskih usmeritev za konstruktiven odziv na močno spremenjene razmere na trgih.
Z vidika rangiranja pomembnosti posameznih dejavnikov v očeh kupcev ostaja na prvem mestu kakovost izdelkov in storitev, sledita ji zaupanje in dolgoročnost odnosov s podjetjem, nato cena in plačilni pogoji. Prav v slednjih je med vsemi dejavniki zaznan največji premik v pomembnosti cene in plačilnih pogojev (2,65-odstoten porast glede na leto 2011). Na drugi strani se je najbolj zmanjšal pomen blagovnih znamk izdelkov in storitev, in sicer za 3,1 odstotka glede na leto 2011 oziroma za 12 odstotkov od leta 2008. V enakem obdobju se je pomen cene in plačilnih pogojev povečal za 3,4 odstotka.
Lahko zaokrožimo, da je še vedno prvo pravilo nakupa kakovost ter zaupanje in dolgoročnost odnosov med kupci in podjetjem, vendar ob vse bolj pomembni postavki cene in plačilnih pogojev. Dodatne storitve so tiste, ki po mnenju najboljših zaposlovalcev ustvarjajo dodano vrednost v očeh kupca, pa tudi vrsto možnosti prilagojenega trženja.
Stabilnosti dimenzij odnosov med podjetjem in zaposlenimi
Slika 1 nam kaže zanimivo primerjavo na področju dimenzij odnosov v letih 2007–2012. Pri interpretaciji in vpogledu v primerjavo pa moramo biti pazljivi, saj so bila v navedenih letih vključena različna podjetja, le petina podjetij (22) pa je bila vsa ta leta enakih. Glede na leto 2011 so vrednosti povsod v povprečju višje, z izjemo dimenzije »vloga in kakovost dela posameznika v podjetju« (v letu 2012 ocena 3,72; v letu 2011 ocena 3,83).
Je pa zanimivo, da je največja relativna razlika glede na preteklo leto v dimenziji »podjetnost in inovativnost« (ocena 3,75; v letu 2011 ocena 3,62). To lahko interpretiramo kot znak vse večje odgovornosti posameznika za uspešno delovanje podjetja, saj več kot je »podjetnikov« v samem podjetju, torej takšnih zaposlenih, ki skušajo k podjetju prispevati čim več, bolje deluje tudi koncept notranjega trženja; ali drugače: najprej moramo ideje, izdelke, storitve »kupiti« v podjetju in vanje verjeti, saj bo le tako vanje verjel tudi kupec.
Največji relativni napredek od začetka izvajanja raziskave Zlata nit v letu 2007 do danes ugotavljamo v dimenziji »osebna rast in razvoj«, ki pa še vedno ostaja v povprečju najnižje ocenjena dimenzija.
Tržna naravnanost
V letošnjem merjenju smo dodali tudi vrednotenje tržne naravnanosti podjetij. Kaže se njen velik pomen, saj so ocene trditev v povprečju povsod nad 4,3 (na lestvici 1 do 5, kjer je 5 najvišja vrednost). Najbolj izstopajo prav notranji dejavniki tržne naravnanosti, kar se povezuje tudi z ugotovitvami dimenzij notranjih odnosov glede podjetnosti in inovativnosti, organizacijske kulture in odnosov. Izstopa komunikacija o trenutnih in prihodnjih potrebah in željah kupcev oziroma odjemalcev s predstavniki drugih organizacijskih funkcij (ocena 4,82), organizacijski vidik tržne usmerjenosti (sestanki med različnimi organizacijskimi funkcijami) (ocena 4,77) ter spremljanje potreb kupcev (ocena 4,70).
Te zaznave potrjujejo povezanost notranjega in zunanjega trženja med najboljšimi zaposlovalci, prepletanje funkcij in področij z usmeritvijo h kupcu in s tem utrjevanje tako imenovanega trikotnika IN-Č-TR (inovacije-človek-trženje), ki smo ga predstavili že v predhodnih analizah rezultatov Zlate niti in daje ključno podlago ustvarjanju konkurenčnih prednosti.
Ključni viri konkurenčnih prednosti
Če k tržni naravnanosti dodamo še percepcije najboljših zaposlovalcev o ključnih virih konkurenčnih prednosti, kar smo v Zlati niti tokrat ovrednotili prvič (zaposlovalci so lahko izbrali le enega od šestih navedenih virov konkurenčnosti), lahko ugotovimo, da je 32,3 odstotka tistih, ki na prvem mestu kot vir konkurenčnih prednosti navajajo znanje in dodano vrednost, temelječo na znanju; sledi razmerje med ceno in kakovostjo izdelkov/storitev (27,1 odstotka), hitrost in fleksibilnost (19,8 odstotka) ter tehnologija in inovativnost (16,7 odstotka).
Da je temu verjeti, kažejo tudi dejanski rezultati 101 zaposlovalca, saj je dodana vrednost na zaposlenega vključenih podjetij v raziskavo v letu 2012 v povprečju dosegala 53.080 evrov oziroma dobrih 40 odstotkov nad slovenskim povprečjem, donosnost kapitala v povprečju 10,53 odstotka, delež prihodkov, ustvarjenih z izdelki in storitvami, starimi največ tri leta, je bil 43-odstoten. Stopnja zadržanosti kupcev pa je zelo visoka – 60 odstotkov podjetij namreč izkazuje več kot 90-odstotno zadržanost kupcev. Več kot polovica podjetij je v svojem segmentu tržnih vodij.
Kakšna sklepna spoznanja ponuja analiza? Ničesar bistveno novega, kar ne bi posebej in na glas, tako v teoriji kot praksi, izpostavljali od začetka finančne in ekonomske krize. A vendarle so sporočila jasna: v Sloveniji delujejo zaposlovalci, ki znanje, podjetnost in inovativnost zaposlenih v teh nepredvidljivih časih vidijo kot ključni vir razvoja in konkurenčnosti, obenem pa se z visoko stopnjo tržne naravnanosti, predvsem pa povezanostjo notranjega in zunanjega trženja borijo za rast in uspešnost na trgih.
Da je njihova usmerjenost prava, dokazujejo tudi poslovni rezultati in očitno doseganje določene stopnje konkurenčnosti. So tudi zgled za vsa tista podjetja (in ustanove), v katerih iz različnih vzrokov veje pesimizem sedanjosti in strah prihodnosti. Strahovi krize bi sedaj morali biti mimo, saj smo jo že dodobra spoznali. Zdaj je čas za pogum, vključenost in predanost, vero v lastna znanja in sposobnosti – in njihovo ciljno usmerjenost v ustvarjanje novih vrednosti.