Ko so pred nekaj meseci z BBC sporočili, da bo barve Velike Britanije na letošnjem izboru za pesem Evrovizije branila Valižanka Bonnie Tyler, se je večina medijev po liniji najmanjšega odpora ter votli kakovosti prireditve primerno takoj spotaknila ob mogočni wagnerjanski označevalec z začetka osemdesetih Total Eclipse of the Heart. Takšnemu posploševanju seveda ni kaj oporekati, a prav tako se z njim ni mogoče v celoti strinjati. Bonnie je pogled z vrha namreč poznala že mnogo prej.

Britanska presenečenja

Že drugič v zadnjih dveh letih Britanci presenečajo s svojo odločitvijo izbire tekmovalca. Priznam, ne poznam, kako pri njih (če sploh) poteka lokalna selekcija, a poskus oživitve Engelberta Humperdincka je še nekako razumljiv, morda celo sprovociran z njegove strani, če imamo v mislih več kot uspešno preroditev njegovega največjega konkurenta Toma Jonesa. Ker če pogledamo z varne razdalje, da Evrovizija – z izjemo Abbe – ne predstavlja nič drugega kot enkrat letni bleščeči poligon za neznance in morebitne ena-zmaga-čudeže, potem se lahko vprašamo, ali po novem postaja tudi zadnje pribežališče za odslužene zvezde? Engelbertov primer je že tak, pri Bonnie pa se zgodba malce bolj zaplete; in posledično je, po dobrem premisleku, lahko celo evrovizijsko »preračunljiva«. Bonnie Tyler namreč nikoli ni izginila ali zbledela, prav tako ne velja za one hit wonder. Pogostost njene podobe skozi naše oči res ni bila tako intenzivna kot takrat, ko nas je iz izložb trgovin pozdravljala s peroksidno frizuro ter snopom svetlobe skozi ušesa (Faster Than the Speed of Night, 1983) ali smo bosih nog naokrog – resda prirejeno – skladbo Holding Out For a Hero poslušali tudi v pri nas zelo priljubljeni seriji Pod krinko, a njena prisotnost in televizijska pojavnost v Nemčiji, Avstriji, Skandinaviji, Grčiji, Španiji in na Portugalskem je bila stalnica. Za albuma Angel Heart (1992) in Silhouette in Red (1993) tako pri nas praktično nismo slišali, medtem ko je na lestvicah v omenjenih državah močno ponagajal grungerskim vibracijam. Nasploh zvezd(n)ice osemdesetih še vedno dokaj žlahtno sijejo v germanskem okolju, kar lahko pripišemo tudi takratni obliki ter popularnosti revije Bravo in razvpitosti Tommy's Pop Showa. Zapeljite se kdaj v graški Orpheum, dunajski Gasometer, klube v bližini Veldna ali razvejan arhipelag mestec ob Ženevskem jezeru in presenečeni boste. Slednje je Bonnie še dodatno osvojila s tem, ko je pred slabim desetletjem Total Eclipse of the Heart prevedla in v hibridnem duetu s Kareen Antonn izvedla v francoskem jeziku (Si Domain… Turn Around). Zato si je mogoče razlagati njeno evrovizijsko poniževanje – z izjemo glasovalne matematike – le kot popolno pomračitev razuma. Bonnie Tyler tako cenene »reklame« v svojem bogatem CV pač ne potrebuje.

Zapozneli ženski odgovor na Roda Stewarta

A kot povedano v uvodu, še preden se je zgodila popolna pomračitev srca, se je Bonnie že izgubila v Franciji in s svojim raskavim glasom učila, da ljubezen ni nič drugega kot srčna bolečina. V osrčju punka je na sceno stopila kot zapozneli ženski odgovor na lik in vokal Roda Stewarta. Prvič se je kot sedemnajstletno dekle lokalni javnosti predstavila na tekmovanju talentov, kar ji je odprlo vrata v številne okoliške pube. Vmes je v različnih postavah pela aktualne pesmi in iz lokalne scene vse bolj prehajala v regionalno, dokler je leta 1976 med prepevanjem skladbe Nutbush City Limits (Ike & Tina Turner) ni slišal producent Ronnie Scott in jo »vzel za svojo«. Že konec taistega leta se je Lost in France zavihtela pod sam vrh lestvic, prvič pa ga je osvojila dobro leto kasneje s country-rockovskim napevom It's a Heartache, kar jo je pripeljalo na oder tudi ob Johnnyja Casha in Krisa Kristoffersona. Vendar za uspeh pesmi ni bila kriva le njena melodičnost, temveč tudi sugestivno hrapav zven vokala kot posledica (ne)srečnega podzavestnega krika v obdobju, ko bi morala po operaciji glasilk biti zaprisežena tišini. In kakor se včasih rado obrne, ji je prav ta spontana reakcija dala barvo glasu, njen zaščitni znak, po katerem jo prepoznamo (še) danes in ki ga bo mogoče v skladbi Believe in Me slišati nocoj. Četudi bi lahko naredila enako kot leta 1983, ko je zavrnila evrovizijski nastop, ji v dobro lahko štejemo vsaj to, da bo pela v jeziku države (če velški jezik razumemo kot materin), ki jo predstavlja.