Erik Satie se je v zgodovino glasbe zapisal predvsem kot ne-skladatelj, kot prekinjevalec tradicij: ni ga zanimala temeljita glasbena izobrazba, glasbo je skušal odtegniti pretiranemu čustvovanju, vanjo je želel preliti utrip iz nočnih lokalov. Izbor orkestracij njegovih klavirskih gimnopedij in gnossienne je pokazal, kako mučno podobna in izmenljiva je skladateljeva glasba, ukrojena po isti šabloni, ki se niti ne prilega najbolj orkestrski barvitosti. V tem pogledu je takoj izstopila Debussyjeva Rapsodija za saksofon in orkester, v kateri je nastopila glavna zvezda večera, saksofonist Claude Delangle. Pa seveda tudi to Debussyjevo delo ne more obveljati kot eno njegovih izrazitejših: še posebej ni preveč naklonjeno saksofonistu, ki je pogosto zakrit z orkestrskimi barvami in v rapsodičnem dialogu z orkestrom niti nima veliko možnosti za solistično izstopanje. Delangle se je smiselno podredil taki skupni orkestrski igri, se tudi barvno prilagodil in tako uspel dokazati, da ima Debussyjeva Rapsodija vendarle več simfoničnega zamaha kot Satiejeve miniature.
Ker saksofon nima pomembnejše »tradicionalne« literature, smo v nadaljevanju poslušali sodobno delo En sam zamah s čopičem avtorja Philippa Lerouxa. Skladatelj obljublja, da je delo zasnovano v enem samem formalnem dihu, valu, ki se vleče čez celotno koncertantno delo, vendar je občutek ob poslušanju prav nasproten: skladba razpada v niz fragmentov, ki bolj jasno vzpostavljajo predvsem razmerje med solistom (njegovimi kadencami) in orkestrom oziroma orkestrskimi skupinami. Delangle v Lerouxovem delu ne dobiva klasičnih virtuoznih zahtev, povezanih z vrtoglavimi pasažami, temveč skladatelj od njega zahteva stopljenost z orkestrom in predvsem interpretativno občutljivost v odmerjanju razširjenih izvajalskih tehnik. Prav v tem pogledu se je Delangle izkazal kot popolni glasbenik, ki se zna povsem podrediti skladateljevi ideji in muzicirati na povelje skladatelja. Ker se je Delangle z dodatki dokazal tudi kot izjemen mojster fraziranja, se je zdelo njegovo popolno »službovanje« partituri še toliko bolj impresivno.
Za konec so sledili še manj znani Rousselovi simfonični fragmenti iz baleta Pajkova pojedina, v katerih ni bilo mogoče preslišati Debussyjevih vplivov. Če že ni napovedana skladba minila v enem dihu, pa je mogoče to trditi za celoten koncert. Težava je bila samo v tem, da ta enotni dih ni prišel iz polnih pljuč, da je bil precej plitev. Ni se mogoče pritoževati nad izvedbami; Simfoniki RTV Slovenija so pod vodstvom En Shaa premogli tudi nekaj zvočne elegance in tonske občutljivosti, toda za to, da bi obudili v življenje precej zdolgočasene partiture, bi potrebovali najbrž skorajda čudežne interpretativne moči in izdatnejšo pomoč občinstva. Težava koncerta je bila pač, da je bil programiran okoli gostujočega solista, ki se je paradoksalno tej vlogi cel večer spretno izmikal. Poanta koncerta bi naj bila v glasbi in ne v solistih – to je moje skromno mnenje.
