In potem ko si naredil že tri kroge po družinskem deblu, je sledil še najbolj nadležen stavek mojega otroštva, ki se je začenjal z »Idi, upitaj se sa…« in se nadaljeval z dedkom, z najtršo in najbolj praskajočo brado na svetu, s starim stricem, iz katerega je puhtela domača šljiva, z babičino sosedo z najbolj vlažnimi ustnicami na Balkanu ali z brezzobim neznancem, ki je trdil, da je eden od očetovih sto triindvajsetih bratrancev.

Ko sem odrasel izgubil večji del svoje usodne privlačnosti za ljubezni polne sorodnike in s časom razvozlal celo to, kdo se v Bosni poljublja trikrat in kdo le dvakrat, sem bil prepričan, da so se moje težave s prisrčnimi dobrodošlicami in voščili za vselej končale, ne sluteč, da resnične težave name prežijo doma, v Sloveniji.

Če so namreč v Bosni osnovna pravila obnašanja v vsej svoji multikulturni zapletenosti kljub vsemu zelo jasno in natančno določena, mi tu v dobrih tridesetih letih še ni uspelo ugotoviti, kako se ljudje pozdravljajo, in še danes ne vem, ali se v Sloveniji poljubljamo dvakrat ali trikrat. Oziroma ali se sploh poljubljamo, in če že, ob kakšnih priložnosti in s kom.

Prav tako zaman iščem odgovor na vprašanje, ali obstajajo kakšna nenapisana, meni neznana pravila za objemanje ali pa so objemi le eskapade dotikov željnih ljudi. Metod Pevec, režiser filma Vaje v objemu (ki si ga te dni nujno oglejte v kinu) in zatorej nedvomno referenca na tem področju, pravi, da nas je, Slovane, »ohladila in okužila srednjeevropska vzgoja« in da bi se morali znova naučiti objemati.

Že prav, a jaz, ki sem še kar soliden hugger, imam pogosto občutek, da je ljudem, ki jih objamem, neprijetno, da se ustrašijo, da jim bom kaj sunil iz žepa, ali da bodo tako stisnjeni ostali brez zraka.

Se torej v Sloveniji samo rokujemo? Ja. No, ne vem. Morda. Tudi s tem si nisem povsem na jasnem, saj moraš, da bi se pri nas rokoval, ljudem pogosto lastnoročno potegniti roke izza hrbta ali jih celo izvleči iz žepov. Če samo pomislim, kolikokrat sem kot največji bebec molel roko v prazno in čakal, da človek na drugi strani dojame, da svetu ne kažem madeža na njegovi srajci, me mine, da bi se še kdaj rokoval.

Morda pa je naš stil, da si samo pokimamo. Da damo nekomu zelo subtilno, skoraj neopazno vedeti, da smo ga zaznali in da lahko neha buljiti v nas ali nam divje mahati. Kimam, torej ne grem mimo tebe, ker te ne bi videl, ampak zato, ker se mi ne ljubi kramljati s tabo.

Ampak kaj rečemo, ko pokimamo? Zdravo? Zdravozdravo? Živijo? Žio? Kje si? Kvajdej? Lejgalejga? Ej? Bog daj? O? Ooooo? Kdo bi vedel. Zunaj Ljubljane še nekako gre in Štajerci vsi po vrsti govorijo »serbus« in mislijo, da je to čistokrvni štajerski pozdrav. Enako Primorci, ki govorijo »čao«. Večina ljudi pa vam vseeno samo pokima. Jezik im pojela maca, bi rekli v Bosni.

Naj bo. Ampak zakaj vas potem Manca Košir objame, vas okušuje, vam stisne roko, reče »živjo« in »zdravo« in »kako kaj ata, mama, boter Vinko…«, vam pa se zdi, da je tako edino prav?

In zakaj spet eni lahko prisedejo k vaši mizi in obsedijo tam kot navadne mone, še pokimajo vam ne, in so v tem početju tako suvereni, da ste prepričani, da to preprosto mora biti stvar neke splošne kulture? Ali vsaj njihove družinske tradicije.

Jaz vem samo to, da mi gre ta naš bonton chaotique že pošteno na živce, saj sem po vseh teh letih še vedno enako zmeden kot takrat, ko sem se kot otrok začel voziti z dvigalom in ugotovil, da vas večina ljudi pozdravi pri izstopu, pri vstopu pa se jim nekako ne ljubi.

A medtem ko si še vedno razbijam glavo z vprašanjem, kako gredo lahko sosedje drug mimo drugega po stopnišču, ne da bi se sploh pogledali, kaj šele rekli »Dober dan«, se od nekod pojavljajo vedno nove in nove dileme. Kako na ulici pozdraviti fejsbuk prijatelja in ali sploh ga, če pa ga še nikoli v življenju nisi videl? Kako reagirati, če v trgovini naletiš na človeka, s katerim si se ravnokar na smrt skregal preko twitterja?

Na naših ulicah v bistvu mrgoli nelagodja. Vse polno je ljudi, ki ne vedo, ali bi se nasmehnili nekdanjemu sodelavcu ali pa zadostuje, če samo dvignejo obrvi, ljudi, ki niso prepričani, ali je treba pozdraviti bežnega znanca ali pa se je legitimno pretvarjal, da se ne poznata. Kamorkoli pogledaš, lahko vidiš te negotove nesrečneže, kako pogledujejo drug proti drugemu, ne vedoč, kako naj pristopijo, kako naj se ogovorijo, kako zelo naj bodo navdušeni nad tem, da so se srečali, vidiš jih, kako se sami pri sebi sprašujejo, kako ravnati, kadar koga poznajo le na videz, in kdo vse uradno šteje za njihovega soseda, čutiš, da ne vedo, kaj bi s prodajalkami iz Mercatorja, poštarji in branjevkami, ko jih srečajo v »civilu«.

In potem nekega dne ugotoviš, da si tudi sam eden izmed teh zbeganih revežev in da bi tudi tebi prišle prav vaje iz pozdravljanja. Ali vsaj film Metoda Pevca s tem naslovom.