Sam sem vzel s sabo dežnik. Z njim je sicer nerodno teči, sploh meni, ki imam po mnenju fizioterapevta Matjaža Fuchsa »teniški komolec podtipa 3 zaradi napačne tehnike palčnega upravljanja časovnih funkcij na TV daljinarju«, pa saj mi ni šlo za osebni rekord. Tega imam iz leta 1998, 2 uri 52 minut, in se zanesem, da bo večen. V duhu sem idealist, a v telesu realist.

Ob petih zjutraj sem, ne da bi bil zdramil koga drugega kot ženo, sina, hčer in oba psa, vstal, se napojil, namazal, nasolil, olajšal, oblekel, se oskrbel z vodo, dežnikom, kapo z napisom Troika Team, mobijem in ženino urbano ter se z avtobusom št. 2 odpravil na Timingovo kontrolno postajo št. 4 na Šmartinki.

Po štirih minutah teka proti Polju sem upočasnil in naslednjo minuto prehodil. Ne zaradi povodnji, ki je prekrivala pot ponekod od roba do roba, ampak ker je ta metoda – od starta do konca po 4 minute teka in 1 minuto hoje – pri mojem emšu jamstvo, da se mi dolgotrajni napor ne bo maščeval. Uporabil sem jo bil tudi teden dni predtem. Zmotil sem se bil glede datuma prireditve, pa mi srce ni dalo, da bi se takoj vrnil domov in še enkrat vrgel pokonci že dokaj izčrpane domače. Tekel sem 3:30, a brez dežnika.

Tokrat sem se zmotil zgolj prostorsko: Pot ob Žici je, odkar je tu obvoznica, speljana po mostu na koncu Letališke desno dol po kolesarski skozi oba podvoza pod železniško progo in potem takoj levo gor čez Studenec, mene pa je po mostu kot vselej potegnilo po stari progi, ki še vedno velja za Tek trojk, torej v Novo Polje na Cesto I in naprej do Zadobrovske. Ovinek 1,8 kilometra. Kakih drugih razlogov za kletve pa ni bilo vse do Golovca. Namreč, med vzponom (150 metrov višinske) sem opazil, da skoraj nihče več ne odzdravi. Pa čeprav smo vsaj teoretično v hribih. Res, kaj se dogaja? Kako naj se iz krize izvleče narod, ki ne premore niti toliko socialnega čuta, da bi si izmenjal dober dan? Ali vsaj pogled?

Tek trojk še posebej terja čut za Drugega. Zasnovan je v spomin na partizansko solidarnost, kjer tovariša v nesreči ne zapustiš – saj ravno zato pa so trojke, da lahko dva neseta tretjega, če obnemore. Na prvih tekih, pred 57 leti, se je teklo v gojzarjih, s puško in rukzakom na rami, v partizanski (vojaški) uniformi. Forma je zdaj sicer drugačna, duh pa je ostal. V cilj je še vedno treba vteči skupaj. Gorje, če bi človek zaostal in bil v breme tovarišema! V tej družbi se potem napreza do te mere, da so poškodbe skoraj nuja. Če si torej ne najdeš izenačenih sotekačev...

Kljub tem nevarnostim je dogodek postal v zadnjih letih izredno priljubljen. Letos je bilo na krajši progi prijavljenih skoraj 1500 trojk – torej 4500 tekačev, stokrat več kot leta 1995, ko sem sam prvič tekel. A to je tudi glavni razlog, zakaj odtečem raje Pohod. Eno je kolegialnost, drugo pa vsesplošni stampedo. Na poti čez Golovec se naredi silna gneča, prehitevanje je praktično nemogoče, steza je posebno na vzponih prav ozka, po takemle dežju tudi zablatena...

Na Barju, kjer je pot manj zasopla, sem utegnil malo modrovati. Usoda vsega živega je, da mine – nazadnje tudi v spominu. A pri »Ljubljani – mestu heroju« je pozaba prišla res čudno hitro. Današnji ljubljanski šolarji sploh ne vedo, da živijo v mestu, ki je bilo v drugi svetovni vojni kot edino nejudovsko naselje spremenjeno v koncentracijsko taborišče (s 93.000 jetniki). Zdaj ko je naša dežela spet okupirana – tokrat ne na primitiven način, z orožjem, ampak s prefinjenim nasiljem, ki je na razpolago »mednarodnim finančnim trgom« – je čas, da spet sprejmemo izvirno poimenovanje. Glasilo se je sprva (1957) Pohod ob žici okupirane Ljubljane, zdaj je le še Pohod ob Žici. Vmes je trasa nekdanjega obroča okrog Ljubljane postala najprej načrtovana, potem izpeljana širna Aleja spominov in tovarištva, pa Pot spominov in tovarištva (PST), pa Zeleni prstan, kakor se imenuje tudi društvo zaskrbljenih državljanov, ustanovljeno leta 1992, ki pod vodstvom Nuše Kerševan in ob pomoči 17.000 prostovoljnih članov, MOL in vrlih delavcev invalidskega društva Želva skrbi za ohranjanje spomenika in njegovega izročila in za širjenje njegovega namena na področju rekreacije in okoljskega varstva.

Italijani so februarja 1942 najprej obdali mesto s predmestji vred z za moža visoko bodečo žico in z utrdbami, stražarnicami in bunkerji: za gradnjo je šlo ca. 2 milijona opek, 1500 ton cementa, 50 ton apna, 10 ton gradbenega železa, 1100 kubičnih metrov gradbenega lesa, 151 ton bodeče žice, 60.000 kolov, 1000 drogov za električno napeljavo, skoraj tono bakra in velike količine reflektorjev. Novembra istega leta so ta enojni kolobar razširili v dvojnega, z vmesno 30-metrsko čistino, da so se lahko branili pred napadi tako od zunaj kot od znotraj. Ko se Janša naslednjič vrne na oblast, lahko da postaviti repliko Žice v naravni velikosti. Hvalil se bo lahko, da je s tem rešil slovenske gradbince. Pa tudi vrli Mariborci bodo teže prihajali rohnet na Prešernovo.

Takoj po osvoboditvi je ljubljansko ljudstvo v besu nad italijansko opresijo razdejalo utrdbe (beri: domov so si odnesli zgoraj našteti gradbeni material). Trasa se je snovala od leta 1957, ko je bil prvi Pohod ob s trakci označeni trasi, dobila prva obeležja leta 1959 in bila končno zgrajena v letih 1973–1985. Po svojem trajanju je akcija (večidel prostovoljske) izgradnje lepo napovedala gradnjo avtocestnega križa.

Kjer Pot seka mestne vpadnice in so bili nekoč karabinjerski »bloki«, so do leta 1991 stali Koželjevi spominski jambori z zvezdo. Leta 1991 smo jih demosovci – ne ravno jaz osebno – odpeljali na pleskanje, od koder se niso več vrnili. Zmagovalci vsak po svoje barvajo zgodovino. Vsak preplesk pa se olušči in restavraterskih del ni zato nikoli konec.

Domislil sem se ob tem vica o boljševiku, ki so mu po zmagi kubanske revolucije ponudili, da bi šel pomagat izgrajevat socializem na Kubi, pa se je raje zahvalil: »A veste, že na začetku stalinizacije sem moral v gulag in šele po smrti nesmrtnega Stalina so me destalinizirali. Zato me zdaj nič ne mika na Kubo in potem po Castrovi smrti upati, da me bo socialistična znanost prihodnosti znala kdaj dekastrirati.«

* * *

Pri Dolgem mostu, ob kontrolni točki 1, sem se prebil skozi gnečo iz šolarjev, ki so zastavljali vhod v tunel pod progo, in odkril, da je preplavljen. Voda je segala vsaj pol metra visoko.

Tek po dežju je zelo podoben življenjski poti. Sprva človek pazi, kam bo stopil, da si ne zmoči čevljev. Seveda se ne more ogniti vsaki luži. Potem pride trenutek, ko človek, prej mladec, zdaj modrec, dostojanstveno sprejme dejstvo, da so njegovi čevlji premočeni do kože. In glej, odsihdob ga mokrota ne moti več! Mirno lahko teče v premi črti naprej prek še tako globokih luž, ne da bi se še sprenevedal, da je mogoče ostati sredi povodnji suh. Objame svojo mokroto in odkrije, da mu ravno to samosprejetje podeljuje poprej nesluteno mero svobode.

Brez hipca obotavljanja sem se pognal v tunel. Še kilometre sem se muzal, tako poživljajoče je bilo to doživetje. Voda je pljuskala tako visoko, da bi se moral zbati urološke infekcije, če se ne bi mokrota na razgretem telesu hitro posušila.

Od Grbe naprej in ob robu Rožnika v Šiško se najlepše vidi, kako pomembna je PST za Ljubljančane. Današnje tekaške renesanse, ki pomembno prispeva tudi k večjemu zdravju meščanov, zagotovo ne bi bilo, če ne bi imeli kje tekati. Nič čudnega, če ljubitelji PST prav na tej tekaški promenadi najraje puščajo svoje pomnike. Ne, ne mislim na iztrebke in izločke. Društvo Zeleni prstan skrbi za sajenje novih dreves na mestu odmrlih, in darovalcem v zahvalo postavlja pod drevesca kovinske pomnike. Morda so ti prisekani stebrički mali feniksi, pretopljeni iz sežaganih kosov nekdanjih jamborov, kdo bi vedel.

Čas se drugače vede, ko te po poltretji uri teka preplavijo endorfini. Kot bi mignil, sem bil pri Gramozni jami. Nanjo imam lep spomin iz otroštva. Kot poštirkanega petošolca so me bili na ekskurziji iz predmeta »spoznavaj svet in domovino« sošolci tukaj vpeljali v igro partizanov in fašistov. Bil sem mamin sine in še danes lahko v spominu podoživim začudeni zanos, ki me je ožaril, ko sem, ležeč v travi, usekal »fašista« Vikija Štraucha, ki je čepel na meni in me tiščal k tlom, s pestjo v brado. O sladka tista svoboda, ki si jo priboriš!

Okupatorji so tu streljali talce, vsega so jih pobili 124. Otroci, ki sem jih našel zbrane okrog replike Kalinovega Talca (original je šel leta 2011 »na pleskanje«), niso o tem nič vedeli. Pa tudi si niso želeli zvedeti. Niso se šli partizanov in fašistov, ampak so na skrivaj žulili svoje iphone.

Hočeš nočeš sem se znašel v pokrajini duhov. Sto metrov naprej počiva duh prijatelja Ljubota Urajnarja, s katerim sva toliko pretekla in prelazila skupaj – tam ima pod svojim drevescem pomnik, čvrstejši od brona. In malo naprej se začnejo Žale, kjer ležijo njegovi telesni ostanki. Pa ne le njegovi. Tu čakata na vstajenje moj tatek in mama. Tu je tudi grob Vlasta Kopača (1913–2006).

Pred okupacijo je bil pri Plečniku za risarja. Brž se je vključil v OF in pomagal s svojim talentom: ponarejal je recimo italijanske legitimacije, uspelo mu je izrisati celo podtisk čeka za milijon lir. VOS je denar uspešno dvignil 12. septembra 1942 v hranilnici Banca d'Italia v Ljubljani. KPK še čaka na pojasnilo, kje je zdaj ta denar.

Pozneje je moral Vlasto v KZ Dachau, preživel je tamkajšnji pekel, po kratkem oddihu pa so ga leta 1948 nekdanji soborci na dachauskem procesu obsodili na smrt, češ da Dachaua pač ni bilo mogoče preživeti, če nisi bil kolaborant. Po pomilostitvi in prekvalifikaciji kazni na 10 let je v zaporu pretičal 4 leta in pol. Napol rehabilitiran je nekaj let zatem prav on zasnoval prvotno arhitekturno podobo Poti. V mojem spominu sta Vlasto Kopač in Žica za vselej zedinjena, razpeta med svobodo in nesvobodo, drug drugemu v oporo kot pričevalca o kočljivem kolebanju zgodovine.

* * *

Deset minut pozneje je bil krog sklenjen. Tekel sem bil malo manj kot 4 ure, kar je solidno glede na to, da sem si večino poti držal nad glavo dežnik. Bil sem povsem spočit, noge so me ščemele, a tako, kot da sem pravkar stopil iz džakuzija. Le desna rama mi je zoprno otrdela, nedvomno zato, ker sem zaradi teniškega komolca podtipa 3 narobe držal dežnik. Če bo v Sloveniji zavladal fašizem, se mi nič dobrega ne piše, saj ne morem zravnati desnice v rimski pozdrav...

Prijazna Timingova ekipa na Šmartinki mi je dala končni žig, medaljo, jabolko, zavitek bio-čaja iz mete in nasvet, naj poprosim šoferja avtobusa, da naj me zastonj popelje. Med nenehnim izvlačevanjem kontrolnega lističa na žigosnih postajah sem bil namreč neznano kdaj izgubil ženino urbano.

Avtobusar je rekel samo: »Se zgodi,« in mi pomignil gor. To me je navdalo z upanjem, da še ni vse izgubljeno.