Občine so tipičen stranski produkt do skrajnosti zlorabljene referendumske demokracije, v kateri lahko manjšina – ob podpori strankarskih filial – celotnemu sistemu vsiljuje tujke. Z vsako novo občino pridejo novi funkcionarji, nova javna podjetja in številne nove usluge, ki jih je treba vrniti tistim, ki so podpirali ustanovitev občine, zato je jasno – že vsaj deset let, odkar je bilo slišati prvi glas razuma, da je razdrobljenost prevelika – zakaj ni politične volje za racionalizacijo.

Vsak poskus začeti debato o smiselnosti tako razdrobljenega upravljanja virov se običajno zavrne s pamfleti o »pritisku centra na lokalno raven«, nadaljuje s tiskovnimi konferencami poslancev, ki se kar naenkrat spomnijo na svojo volilno enoto in zagotavljajo, da je le občina v sedanjih mejah, ločena od škodoželjnih sosedov in nekdanjih soobčanov, lahko uspešna, ter konča s strankarsko matematiko. Preprosto enačbo »zasluge za občino je enako volilna podpora« razumejo poslanci od Hodoša do Ankarana. To je, skratka, debata, ki je oropana vsake racionalnosti in vnaprej obsojena na neuspeh.

Če ima človek sprva še občutek, da gre zgolj za tipično (patološko) slovensko potrebo lastiti si nekaj – navsezadnje so ograje okoli hiš namenjene predvsem zunanjemu svetu in mu sporočajo, naj nepovabljen ostane prav tam, zunaj – postane kaj kmalu jasno, da je boj za občinske meje po vsakem kolovozu in hudourniški strugi predvsem boj za interese.

Navsezadnje tudi predsednik računskega sodišča Igor Šoltes opozarja, da je »komunalna ureditev, pa naj govorimo o vprašanju infrastrukture za komunalne zadeve, o vprašanju voda in upravljanju z vodami, oskrbi s pitno vodo, o obdelavi odpadkov, sežigalnicah, odlaganju ostalih odpadkov« problem, ki se je zataknil v grlu premajhnih občin. Ena občina, eno podjetje je sintagma, ki ne zdrži.

Občinske jasli so dom skoraj 4000 funkcionarjem, zaposlujejo pa 4762 javnih uslužbencev. V boju za interese pa je dovoljeno vse, tudi nespoštovanje zakonodaje oziroma »zanimiva interpretacija zakonskih določil«, ko izjema zlahka postane pravilo. Referendumsko ustanovljene občine so kot pesek v kolesju: zlahka ga je nasuti med kolesa, izjemno težko počistiti. Karikirano rečeno: lažje bi bilo ukiniti državo z vsemi njenimi atributi samostojnosti kot združiti nekaj majhnih občin v eno, ki bi morda celo zadostila zakonskim pogojem.

Zato ne preseneča odpor iz združenja občin, kjer že preventivno opozarjajo, da je zmanjševanje števila občin kot protikrizni ukrep »politični pamflet«. Kot je za Delo povedal Robert Smrdelj, »bi rad videl tistega, ki bo konkretno napisal, katere občine je treba ukiniti«. In v vsej žalosti so njegove besede še kako vizionarske. Ni ga takega junaka! Največ, kar lahko naredi vlada, je, da ustanovi komisijo, ki bo pripravila podlago za predlog, seveda brez imen, nato bodo prišle volitve, podlaga za predlog bo poniknila v predalih, reforma lokalne samouprave pa bo za nekaj časa potihnila. Navsezadnje imajo glasnega zagovornika župani tudi v predsedniku države, ki jim je v začetku meseca iz Oplotnice sporočal, da so občine temelj stabilnosti. Kaj je imel v mislih, ko jo govoril o stabilnosti, ve le on, saj je med temi temelji stabilnosti že leta 2009 le 19 občin izkazalo presežek prihodkov nad »primerno porabo« v višini 12 milijonov evrov, kar 191 pa jih je potrebovalo finančno izravnavo – torej državno pomoč – v skupni višini 55 milijonov evrov. Od takrat je šel položaj le še navzdol.

Občine so v javni debati še bolj občutljiva tema kot istospolne poroke ali romsko vprašanje. Vsako nasprotovanje konservativnemu stališču, da so občine osnovna celica delovanja države na lokalni ravni, je vnaprej obsojeno na etiketo nestrpnosti. Združevanje je postala grda beseda, psovka na ustnicah nosilcev »centralističnih teženj«. V takšnem ozračju argumenti ne igrajo nobene vloge.