Bere se kot ameriška zgodba o uspehu. Leta 1991 je odplesal solo Kako sem ujel Sokola in sodobnemu slovenskemu plesu priplesal prvo nagrado Prešernovega sklada. Dve leti po premieri, pred dvajsetimi leti, je v Belgiji ustanovil skupino En-Knap. Če bi Iztok Kovač živel nekje drugje, niti ne v Ameriki, dovolj bi bilo, da bi ostal v Belgiji, bi danes prav gotovo živel drugače. In mi bi vsi ponosni nenehno ponavljali, da je Slovenec.
Toda Iztok Kovač se je vrnil v Slovenijo. Morda zato, ker gre lahko Trbovc v svet, a Trbovlje, mesto, ujeto med visokimi hribi in globokimi rudniki, ne zapusti Trbovca zlahka. Kako sem ujel Sokola je solo, poln Kovačevih karakteristik: natančen, rudimentaren, hiter in osupljiv. Roki, ki se tako hitro vrtita, da ju ne ločimo več, razprta krila na mestu stoječega sokola so postala zaščitni znak. Tako kot sokol selec, najhitrejša žival na svetu, ki v strmem navpičnem letu napada plen z nenadkriljivo hitrostjo. Le da je Kovač, kasneje tudi ostali njegovi plesalci, to počel na odru. Sokol v bolj mirnem stanju se je kot podpis selil iz predstave v predstavo, nikoli na prvo žogo, vedno v ozadju. Ko je leta kasneje z južnokorejskimi plesalci v predstavi Neskončna reimitiral sokola, je bil prizor osupljiv, malo tudi bizaren, nostalgičen in fascinanten. Oder, poln Korejcev, ki plešejo Kovača!
En-Knap je od samega začetka deloval profesionalno po parametrih plesno razvitega sveta. Mednarodne zasedbe in koproducenti, gostovanja. Ni gradil gnezda, prav po sokolsko, temveč je delal, letel, delal, gostoval in spet delal. Strenirani, disciplinirani, hitri plesalci v odlični kondiciji, večplastne predstave, skratka, visoka merila kvalitete. Do danes ostaja tam na slovenskih vrhovih sam. Kovač je bil neskončno zahteven do sebe in do drugih. Redno je delal z dramaturgi, kar se je predstavam poznalo. Eda Čufer mi je sicer govorila, da s plesalci nima nič skupnega, ker ne govorijo istega jezika, toda njena prisotnost v procesu je bila vidna v nevidnih stvareh. Težko bi bilo s prstom pokazati na njeno delo, toda vsebina in kompleksnost sta nekaj, k čemur je veliko prispevala.
Iz predstave v predstavo, to je še bil čas velikih plesnih predstav, čas, ko je Cankarjev dom polnokrvno koproduciral domačo produkcijo, je presenečal. Vedeli smo, da je strenirano in disciplinirano telo njegova stalnica, da Maja Delak pooseblja vse, kar je snoval, koreografiral, ob sokolu je bila tista, ki je bila predstava. Vedno znova je osupnil z vsebino, z različnimi ravnmi, s kompleksnostjo predstav. Ni bilo pomembno, ali smo ali nismo feni estetike, šlo je čez. Šlo je za veliko več. Tudi tako si je nakopal sovražnike. So dostojni nasprotniki, taki, ki si jih zasluži? Zastrupljene poljske živali lažje ujame, s strupenim plenom pa se nato sam zastrupi, pravijo poznavalci sokola.
Iztok Kovač je vpel glasbenike, filmarje, igralce, domače in uvožene, v svoje projekte. Ni bilo dovolj, da so bile predstave vrhunske, moral je s Sašem Podgorškom posneti tudi odlične filme. En-Knap – Več teles, Daleč od spečih psov, Dom svobode, Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? so le nekateri knapovski filmski naslovi, prav gotovo sodijo med najboljša Podgorškova dela. S.K.I.N., Hu Die sta ob začetnih predstavah nekaj, kar ne bom pozabila. Nostalgično razmišljam o teh časih, ko smo imeli sokolski zagon, hitrost, disciplino, pametne in predstave z veliko nastopajočimi. Ko se je entuziazem širil s tako intenzivnostjo in hitrostjo, kot se danes širijo varčevalni rezi. Novi časi, nova, ne samo slabša, temveč povsem drugačna manira normalnega je na pohodu.
Iztok Kovač je našel gnezdo, prav nič sokolsko, edine redno plačane mlade plesalce je udomačil v Španskih borcih. Še koreografira za svoje plesalce. Sokola v sebi je spravil v komaj dostopne gore, toda počasi in vztrajno spreminja stanje v dolini. Pogrešam ga kot knapovskega koreografa, toda cenim, kar dela. Kulturna politika ga je prepoznala v toliko, da mu je dala gnezdo, več ne. Enak med (ne)enakimi. Če bi ostal v Belgiji... Morda smo sredi njegovih starih predstav – ko v intenzivnosti akcije v pravem trenutku obmiruje, se zapelje v sekvenco mirnega gibanja in ga kakor s kirurškim rezom preseka s knapovsko akcijo. Natančno, s polno in skoncentirano pozornostjo telesa in misli.
Sokol selec je bil v preteklosti skoraj iztrebljen, sedaj ga uspešno naseljujejo povsod po svetu, se konča opis sokola. Živali, seveda. Z ljudmi se dela drugače. Iztok Kovač je še vedno tu in se ne da. Upanje umira zadnje. In ko bo še težje in se bo tisto malo upanja za slovenski sodobni ples upehalo, se bomo spustili na značilno knapovsko iniciacijo v rudnik. Bodo ven poleteli sokoli?
