Dejavnik 1: karizma
Dobila sva se pred Domom španskih borcev. Nalašč. Nekoč v razvpitih osemdesetih smo na tisto ploščad uleteli na koncert Električnega orgazma, za katerega je tedaj nemara prvič igral kitaro Banana, ki mu je s strani inštrumenta visel lisičji rep, kar je tistikrat delovalo silno opolzko in »glam«. Orgazam so bili punkerji, zato je bila izbira heavy metal predskupine z imenom Herbie tvegana. Smeha resnici na ljubo ni manjkalo. Herbiji so na oder prišli v pisanih metal pajkicah, v oblačno popoldne spuščali neko meglo in se sploh vedli pretirano. Ekipa na odru je delovala, kot da pod seboj doživlja masovnost množice na Wembleyju, kar je bilo v popolnem neskladju s siceršnjo moščansko turobnostjo in obskurnostjo. A dejstvo je, da se je ime zasedbe vtisnilo v spomin, prav tako ni bilo nobeno presenečenje, ko se je kasneje izvedelo, da je bil med njimi tudi Vili Resnik.
»V skupini smo imeli človeka, ki je bil zobni tehnik in je imel dostop do prahu, ki je gorel. Prijatelji so metali ta prah izza odra in res je bliskalo. Bili smo metalci. Dokken, Quite Riot, Saxon,« pripoveduje energični letnik 1963, ki je v lastni estradni uspeh zaprisegel, ko ga je vnuk Edvarda Kardelja vrgel iz osnovnošolskega benda. »Na šoli Majde Vrhovnik smo imeli ojačevalec, na katerega si se lahko priklopil, potem pa so njemu kupili lastni ojačevalec in kitaro, mene pa vrgli ven. Vsakič, ko sem šel mimo Ferenta, kjer je živel, sem si rekel, bo že videl, kdo je Vili Resnik.«
Resnik, otrok matere samohranilke, je tedaj še živel na Križevniški, nakar je družina dobila socialno stanovanje v Fužinah, kjer je odrasel. Skupaj z bratom, nekoč pevcem skupine 12. nasprotje, ki se je v zgodovino slovenske popularne glasbe zapisala s kultnim videospotom, posnetim na velikoplaniški vzpenjači. Kako je Resnik od zapriseženega metalca postal klasični slovenski estradnik tiste vrste, ki trdi, da doma posluša povsem nekaj drugega, kot izvaja na odrih, ne zna točno pojasniti niti sam. »Spomnim se, ko me je Šarac poklical na sestanek na Tromostovje in mi rekel, da dela pop bend z imenom Rendez Vous, jaz pa sem mu rekel, da v takem bendu ne mislim peti, ker da mi je poden, jaz sem pa rocker. Potem sta me pa brata Lebar iz Predmestja zvabila, da sem šel z njimi za en mesec igrat v Dubrovnik, kjer sem prepeval tudi Dragojevića. To je bil preklop. Vsi so hodili gledat mene. Imel sem karizmo. Potem so prišli Pop Design, katerim me je omenil Brendi. Ravno so se razšli z Rudanom, bilo je le nekaj dni pred nastopom na izboru za pesem Evrovizije. To je bila scena, ki sem jo podcenjeval, in spomnim se, da sem se na tistem izboru pred novinarji šopiril, da sem daleč največji možni car, vsi so pa to goltali in bili tiho,« se enega svojih zmagoslavij spominja Resnik.
Nekaj pred tem je dva dni pred nastopom na zaječarski kitarijadi vskočil še v bend Odiseja 2000, kjer je kompleten nastop odpel tako, da je simuliral nekakšno angleščino. »Skoraj smo zmagali, in to zaradi mene, 'pjevača'. Da to izvedeš, moraš biti budala, in jaz to sem. Po tem nastopu sem dobil ponudbo, da bi šel pet v Bijelo dugme, kjer so prav tedaj menjali Tifo. V Ljubljano je prišel neki tip s to idejo. Vprašal sem ga, kako to misli, če pa ne obvladam, on pa mi je rekel, naj samo uletim, da bom pil kavo, gledal ženske in da se bo vse razvilo samo od sebe. Tega nisem mogel razumeti. Ne moreš biti zvezda brez dela. Moraš trenirati,« sta se Resniku ob tisti ponudbi prebudila športniška delovna etika in dvom. Nenazadnje je bil v mladosti košarkar in član mladinske jugoslovanske reprezentance v ragbiju; to bolje osvetli tisti K.O., ki ga je bil na Zaloški deležen nesrečnik, ki je njega, kolesarja, izsilil z avtom. In se je potem avtomobilist zapletel v fizični obračun, ki se je zanj končal s trikratnim zlomom nosu, za Resnika pa s 6000 evri kazni.
Dejavnik 2: posebna inteligenca
Ko ga poslušaš in opazuješ, Resnik daje vtis, da je človek brez motečih odvečnih mislih. Glede na to, da se ne spomni, kdo mu je predlagal prestop v Dugme, vendarle obstaja tudi možnost, da se je hotel kdo z njim pohecati, kar pa sam zavrača kot nemogoče: »Ne, ne! Res so iskali pevca, le da sem jaz takrat drugače gledal na življenje. Mama mi je govorila, da moram delati, delati in delati.« Đurđevdan je potem odpel Alen Islamović. Resnik pa se je pridružil Tonetu Košmrlju v Pop Designu, tisti čas malodane državni pop instituciji, podprti z vsemi resursi RTVS in drugih osrednjih domačijskih estradnih faktorjev, ki je snemala v ZDA. In zaslovel z verzi, kot je Vedno na koncu sta dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. S Košmrljem zadnje čase nista v najboljših odnosih, kajti bivši šef javno oznanja, da se Resnik pri raznih obletnicah benda noče pojaviti na odru, ker zahteva več denarja. Na vprašanje, ali mu je bilo tedaj jasno, da Pop Design kot svoje izvaja ukradene nemške pesmi, pa Resnik danes pravi, da so to vedeli vsi v bendu. No, da je glavne partije omenjene zasedbe odigral Resnik, ni dvoma. »Zdaj sem star in me ljudje nimajo več za budalo. Nisem Murko, vendar pa sem moral za to, da sem, kar sem, veliko narediti. V muziki moraš dobro peti in izgledati zanimiv. Je pa še tretja zadeva, ki se je ne da naučiti. Za posebno inteligenco gre. To ni matematična inteligenca. Ko so me pri socialni delavki dali na inteligenčne teste, jih na primer nisem hotel izpolniti. Rekel sem jim, da sem budala, da jim ne bom kazal, kdo sem, da pa sem zase dovolj pameten. Gre za to, kako se znajdeš v določenem trenutku. Za to, da veš, koliko je ura, ko pogledaš dol z odra. In problem današnjih pevcev je dostikrat tudi ta, da prihajajo iz dokaj urejenih familij in tega ne premorejo. Jaz sem še vedno budala, zato lahko v Mariboru bleknem, da je Olimpija največji klub v državi, pa bodo to sprejeli dobronamerno. Če bi to rekel kdo drug, bi ga nalomili. Mene ne. Ker imam občutek za to. Karizmo.«
Mnenje, da premore notranjo energijo, s katero lahko vpliva na ljudi, je dodatno potrdilo Resnikovo gostovanje v Južni Koreji, kjer se je na svetovnem nogometnem prvenstvu mudil kot promotor avtomobilske znamke. Kar se čustvene inteligence tiče, so Azijci v njegovem pojmovanju subtilnejša bitja, vseeno pa pravi, da je na stojnici pred stadionom, kjer je slovenska reprezentanca igrala, on pa je imel nastope za navijače, z lažno kitajščino očaral tudi azijsko publiko; da je moral na poslovnih obedih z lokalnimi poslovneži stalno peti karaoke, pa tudi ne preseneča. »Bilo je tisoč, dva tisoč ljudi pred stadionom, in vse je bilo moje. Neki karateist, ki se ukvarja z notranjimi energijami, mi je tedaj rekel, da bi uspel kjerkoli, ker pač premorem to – nekaj.«
To je torej Vili Resnik, lik, ki ve, koliko je ura.
