Študentke so na tečaju za voditelja čolnov poslušale predavanje o motoroznanstvu, na katerem so udeležence tečaja med drugim poučili tudi o razlikah med bencinskim in dizelskim motorjem. Snovi niso razumele. Ena od študentk je drugim udeležencem tečaja med odmorom povedala, da vozi avto, vendar ne ve, ali je na bencinski ali dizelski pogon. Goriva namreč praviloma ne toči sama, to naredi zanjo njen partner. Če se na bencinski črpalki vendarle znajde sama, enostavno vzame v roke ročko z zeleno nalepko in natoči; tako so jo naučili.
Mateja, študenta četrtega letnika, bi marsikdo obtožil brezbrižnosti. Ko je bil na obisku pri stricu, se je na vrtni terasi zatopil v branje. Tam je ostal tudi, ko so sorodniki odšli iz hiše. S terase ga je pred televizor v dnevni sobi, od terase ločeni le s stekleno steno, pregnala nevihta. Ko so se sorodniki vrnili, so opazili, da so posoda, blazine in druge drobnarije ostale na dežju. Vprašali so ga, zakaj jih ni umaknil pod streho. Odgovoril je, da nevihte preprosto ni opazil.
V zagati se je znašel tudi mlad par. Preselila sta se v novoopremljeno stanovanje, a sta kmalu ugotovila, da je s kuhinjsko napo nekaj narobe. Hči je na pomoč poklicala očeta, ki ji je svetoval, naj napo pregleda njen partner, saj je vendarle strojnik. Ker fant ni ugotovil napake, je na pomoč priskočil oče. Ugotovil je, da je razlog za nedelovanje nape sila preprost – iztaknila se je cev, ki vodi v zračnik...
Vse tri zgodbe so resnične. Vse več mladih se v vsakdanjem življenju ne znajde in niso več kos zahtevam, ki so se včasih zdele običajne. Pravzaprav danes težko najdemo običajnega mladostnika, saj ta pripada bodisi skupini, ki je opisana zgoraj, bodisi drugemu polu – ambicioznim mladim, ki imajo jasno začrtane življenjske cilje, kot so študij v tujini, kariera in podobno, ki jim posvečajo ves svoj čas in energijo. To se kaže že v šoli, pravi psihologinja dr. Zdenka Zalokar Divjak: »Nekoč je bil v razredu eden, dva učenca, ki sta močno izstopala navzgor, in podobno število tistih, ki jim je šlo slabše. Danes pa so redki tisti, ki niso ne na enem ne na drugem polu.«
Zapisane zgodbe ilustrirajo oddaljenost mladih od reševanja praktičnih življenjskih problemov, ugotavlja sociolog doc. dr. Miran Lavrič z mariborske filozofske fakultete, vodja obširne raziskave Mladina 2010. »Mislim, da mladim skozi otroštvo in mladost enostavno ni bilo treba razviti tovrstnih sposobnosti.« Vse več mladih študira, izobraževalni sistem je prijazen, enaka prijaznost vlada tudi v družinah. »Mladi lahko tja do tridesetega leta udobno živijo zgolj s tem, da periodično reproducirajo znanje, ki ga slišijo v šoli oziroma se ga naučijo iz predpisane literature. Vprašanje je, koliko tega znanja v resnici razumejo, koliko si ga zapomnijo, predvsem pa, koliko ga znajo uporabljati v praksi.«
Gradili bi brez temeljev
Manjkajo osnove, je prepričana Zalokar-Divjakova, tako doma kot v šoli. Starši se osredotočajo na otrokove ocene in dosežke pri obšolskih dejavnostih, pozabljajo pa na življenjske stvari, kot so skrb zase, pomoč v gospodinjstvu, bonton, spoštljivost. Ko tako poskušajo narediti vse za otroka, da bi bil uspešen v šoli, ga s tem odvežejo lastne aktivnosti in odgovornosti. Po drugi strani pa se otrok osnovnih stvari, kot so branje, poslušanje, učenje, ne more naučiti niti v šoli, pravi psihologinja, saj je ta naravnana na tisto, kar bi morala biti nadgradnja, na primer na projekte.
Ko govorimo o učenju branja v šoli, gre za precej več kot za kup prebranih knjig. Branje je namreč včasih določalo tudi način razmišljanja o svetu, pravi specialni pedagog Marko Juhant. Včasih smo brali svet. S tem smo se naučili vrstnega reda, znali smo preiti od vzrokov k posledicam. Naučili smo se razmišljati. Mladi danes sveta ne berejo, pač pa ga gledajo kot videoposnetek. Na enak način se tudi sporazumevajo, pri čemer pa niso dejavni in ne razmišljajo. Bolj kot vsebina, način delovanja jim je pri doživljanju stvari pomemben občutek. To pa privede tudi do tega, da ne vedo, ali njihov avtomobil poganja bencin ali dizelsko gorivo, edino pomembno jim je, da ima vhod za ipod.
V družbi se je spremenila tudi hierarhija vrednot. Medtem ko so za posameznikove najnujnejše in najboljše vrline nekoč veljali zdravje, delavnost in poštenost, današnji starši otroke vzgajajo za zdrave, uspešne in srečne ljudi. Delavnost in poštenost sta zbledeli. »Vendar se do sreče ne pride z zadetkom na gasilskem srečelovu. Sreča je notranji občutek, zadovoljstvo po naporu, po opravljenem delu, po vloženem trudu. Tega današnja mladina ne pozna,« meni Juhant. Vloženo delo ni pomembno, saj štejejo predvsem rezultati, tako v šoli kot na drugih področjih.
S tega vidika današnji šolski sistem mlade zatira, namesto da bi jih spodbujal, je prepričan Žiga Vaupotič iz zavoda Ypsilon. Ocenjevanje rezultatov namreč kaznuje vsako napako. Tako tisti, ki imajo ideje, v bojazni, da ne bi naredili kaj narobe, nimajo želje po njihovi uresničitvi. Neustrezen šolski sistem pa je po njegovem mnenju le del neurejene države, ki je mladino naredila nesposobno za življenje. Tudi kasneje namreč tisti, ki imajo inovativne ideje, svojih zgodb ne morejo uresničiti, če ne sodijo v kvazielito.
Generacija trapastih
Zgodbe, med katere bi zlahka uvrstili tudi tukaj opisane, sta Stefana Bonnerja in Anne Weiss spodbudila, da sta jih zbrala v knjigo in jo naslovila Generacija trapastih. Vanjo so po njunem mnenju uvrščajo mladi od petnajstega pa vse tja do konca tridesetih let. Bodisi v šoli, službi ali v prostem času, tudi pri starševanju, izstopajo s svojim »trapastim« vedenjem, razmišljanjem ali odnosom do okolice. Ob vsem tem pa se obnašajo, kot da so nekaj posebnega, kot da je svet čakal le nanje. Skupno jim je tudi, da so prepričani, da jih po fakulteti čakajo uspešna kariera, hiša in jahta.
Mlade, ki so osiromašeni učnih in delovnih navad, po drugi strani pa prepričani, da se svet vrti okoli njih, med predavanji na novogoriški fakulteti za uporabne družbene študije srečuje tudi Zalokar-Divjakova. »Včasih mi katera od študentk piše, da ji tema seminarske naloge, ki jo mora opraviti, ne ustreza, in prosi, ali lahko dobi drugo.« Pogosto se študentje ne zavedajo, kaj vse sodi v njihovo nalogo. »Sporočijo mi, da jim knjige, ki jo zahtevam kot obvezno literaturo, ni uspelo dobiti, in me sprašujejo, ali morda vem, kje se jo dobi. Odgovorim jim, da si bom vzela dan dopusta in se podala na iskanje po slovenskih knjižnicah.«
Priča smo strupeni kombinaciji pametnih telefonov in druge sodobne informacijske tehnologije, ki mlade odtujuje od resničnega življenja in uporabnike potaplja v neko fluidno virtualno eksistenco, in turbokapitalizma, ki poraja od otrok odsotne starše, odsotne mentalno in/ali fizično, je prepričan publicist, urednik in založnik dr. Samo Rugelj; omenjeno knjigo nemških avtorjev je tudi recenziral. Starši ta manko poskušajo nadoknaditi s tako imenovanim starševanjem, ki je v resnici »dihanje otrokom za ovratnik ter prekomerno organiziranje njihovega prostega časa«. »Rezultat so bodisi mladostniki, ki se že zelo zgodaj nekam usmerijo in vedo ali pa vsaj dajejo vtis, da točno vedo, kaj hočejo, ali pa funkcionalno nezreli mladostniki, ki na rojstnih dnevih raje, kot da bi se preganjali za žogo, gledajo vsak v svoj zaslon, kasneje pa, ko si dobijo punco ali fanta, raje kot v dvoje preživljajo počitnice najprej z njenimi starši, potem pa še z njegovimi. Slednjih je veliko več,« pravi Rugelj.
Za takšne mladostnike so najbolj odgovorni starši, ugotavlja Rugelj, saj otroke prepočasi in prenežno potiskajo na lastno pot, od njih premalo zahtevajo, hkrati pa jim namenjajo premalo svojega mentalnega in fizičnega angažmaja, ki bi peljal v mladostnikovo osamosvojitev.
Odgovornost pa nosi tudi družba, ki je, pri fantih denimo z ukinitvijo služenja vojske, odstranila še tisto zadnjo iniciacijo, ki bi poskrbela za to, da bi se mladi moški naučili vsakodnevno in hitro poskrbeti zase od glave do peta. Tudi učitelji v šoli se ne morejo več čvrsto postaviti za vzgojne vrednote, saj se starši takoj začno pritoževati.
Kriza za mnoge le izgovor
Današnji mladi so bili vzgajani na predpostavkah, ki so se izkazale za preveč optimistične, razlaga Lavrič. Če bi Sloveniji uspel razvojni preboj v bogato postindustrijsko družbo, ki bi mladim ponujala zaposlitve, v katerih bi lahko bili uspešni s svojim pretežno teoretičnim znanjem, potem danes gotovo ne bi govorili o izgubljeni generaciji. Današnji mladi so bili vzgajani predvsem v duhu prijaznosti, odprtosti, kreativnosti, kritičnega mišljenja in strpnosti, manj pa v duhu (samo)discipline in sposobnosti reševanja praktičnih problemov. Vse kaže, da ekonomska realnost danes zahteva predvsem slednje, in zdi se očitno, da so mladi na te zahteve slabo pripravljeni. V Sloveniji se je po njegovem v zadnjem desetletju razširil fenomen protektivne mladosti, za katero so značilni pretirana starševska skrb, zaščita in nadzor. Takšno stanje je razvlečeno čez vso mladost.
Življenjska pot mladih bi se morala nadaljevati bolj premišljeno že pri odločitvi o nadaljnjem izobraževanju. Medtem ko vse več mladih študira, pa tudi obrtniki vse težje dobijo zanesljivega dijaka ali vajenca, ki bi po zaključku poklicnega izobraževanja stopil z uporabnim znanjem na trg dela, ugotavlja Mitja Korunovski z Obrtne zbornice Slovenije. Tisti, ki se vendarle odločijo za poklicno srednjo šolo, izhajajo iz socialno šibkejših družin in s slabšim učnim uspehom (v najboljšem primeru so dobri), temu primerna pa je tudi učna motivacija, kar se odraža pri nižjih kompetencah ob zaključku izobraževanja.
Onkraj tople socializacije mlade čakajo zelo zaostrene razmere na trgu dela. Vzgojeni v prijaznih in stabilnih razmerah družine in šole se težko soočajo z vedno bolj neizprosnim svetom dela. Svoje je k takšnim razmeram prispevala po mnenju Lavriča tudi kriza. Družine so finančno bistveno šibkejše in ne zmorejo več tolikšne podpore, socialne ugodnosti, ki jih ponuja izobraževalni sistem, pa so tudi vedno bolj omejene in negotove. Poleg tega je vedno več mladih, ki so na robu družbenega življenja že več let, kar je dokazano povezano z dolgoročno socialno izključenostjo. Nenehno medijsko bombardiranje s slabimi novicami in črnogledimi napovedmi je za mnoge tako le še dodatni argument za nedejavnost.
Zalokar-Divjakova se s tem ne strinja. »Kriza je za mnoge le dober izgovor. Za tiste, ki želijo delati in so prilagodljivi, se delo prej ali slej najde,« je prepričana.
Zagotovo pa je v času krize težje tistim, ki ne znajo delati z denarjem, in pogosto se šibkost na tem področju pokaže tudi pri mladih. Mednje sodita tudi Andreja in Jana. Obe že zaposleni sta si najeli skupno stanovanje, v katerem je edini vir energije, vključno z ogrevanjem, elektrika. Najemodajalec ju je opozoril, da je do oddaje stanovanja v najem plačeval minimalno povprečnino za porabo elektrike, saj je bilo stanovanje prazno, zato naj distributerju sporočita porabo energije. Po več kot pol leta bivanja sta prejeli položnico za poračun porabljene elektrike, ki je znašala 800 evrov za šest mesecev. Znesek ju je šokiral in bili sta prepričani, da gre za napako. Izkazalo se je, da sta še naprej plačevali mesečni obrok v višini 20 evrov, kot takrat, ko je bilo stanovanje prazno, ni pa se jima zdelo nič nenavadnega, da je položnica tako nizka.
Mladi se o denarju ne pogovarjajo, razen redkih izjem, ki jih to področje zanima, ugotavlja Žiga Miščevič, ambasador akcije Denar nima idej, ki jo je lani Študentska organizacija Slovenije pripravila z namenom, da bi študente naučili ravnati z denarjem. Opazil je, da mladi vedo, koliko gre za največje stroške, kot so stanovanje, prehrana in podobno. Vedo tudi, kolikšni so njihovi mesečni prejemki, praviloma vse tudi sproti porabijo, ne vedo pa, za kaj natančno so jih porabili. Ravnanja z denarjem jih nihče ne nauči. »Svetujem jim, naj si beležijo vse stroške. Tako vidijo, koliko za kaj zapravijo, in lahko ta fond uravnavajo,« ambasador razlaga osnovno pravilo ravnanja z denarjem.
Do cilja ob kruhu in vodi
Ali za mlade, kot jih opisujemo, obstaja rešitev? Dr. Rugelj je prepričan, da se rešitve skrivajo v bolj premišljeni vzgoji otrok, ki naj ima za cilj do zaključka otrokovega študija vzgojiti povsem samostojnega človeka. Doc. dr. Miran Lavrič rešitve išče širše, tudi v šoli, medijih in vrstniških skupinah. »V zadnjem času psihologija kot najpomembnejši dejavnik posameznikove uspešnosti poudarja psihološko usmerjenost v prihodnost in s tem povezano vztrajnost. Zanimivo je, da se ta razvija že zelo zgodaj. Obstajajo na primer raziskave, ki kažejo, da večja usmerjenost v prihodnost pri štiriletnikih zelo dobro napoveduje njihovo življenjsko uspešnost tja do srednjih let.« Vseeno se bo večina mladih po njegovem morala prilagoditi novim razmeram na trgu dela in tudi sama iskati nove rešitve zase in za širšo družbo. Mladi, ki se v svetu ne znajdejo najbolje, bi se tega hitro naučili »ob kruhu in vodi«, ki bi jim ju zagotavljali trenutno preveč prijazni starši, za vse ostalo pa bi morali poskrbeti sami, je prepričana dr. Zalokar-Divjakova. Podobno svetuje tudi Juhant: mladim, ki ne znajo živeti, bi bilo treba »odrezati« vse vire, ki ne temeljijo na lastnem vloženem delu in trudu. »Šele ko nimaš, vidiš, koliko je vredno, kadar imaš.« Pogosto se zgodi, pripoveduje, da mlade družine šele v pomanjkanju ugotovijo, koliko je denimo vredno varstvo njihovega otroka pri starih starših, ki ga obenem še nahranijo. Če želijo biti mladi v življenju uspešni, se morajo soočiti z realnostjo, je prepričan Juhant.
Čeprav so nasveti naših sogovornikov skorajda kruti, pa so vsi po vrsti prepričani, da bodo pri večini delovali. Sogovorniki pa so si enotni še v enem prepričanju: večina mladih takšno prilagajanje zmore.
