Vprašanje popravila in nadaljnjega delovanja te infrastrukture potrebuje nujno rešitev. To seveda velja za del gospodarske aktivnosti, ki temelji na rednem in brezhibnem obratovanju žičnice, torej predvsem za smučišče. Druge dejavnosti niso ogrožene, čeprav si zaslužijo več pozornosti, kot so je bile deležne doslej. Nujnost usmerjanja pozornosti v Kaninsko pogorje (in celotno zgornjesoško območje) mora biti vsebovana v skupnem projektu, ki bo poudarjal bistveno drugačno dodano vrednost Kaninskega pogorja. Tu so vključeni potenciali s področja narave same, zgodovine (bogata zgodovinska preteklost pred prvo svetovno vojno in sama vojna s soško fronto), športa (kajakaštvo, planinarjenje, treking...), iz katerih bi si lahko gost/obiskovalec izbiral ponudbo skozi vse leto. Smučišče je samo del tega turističnega mozaika.
Odprta in široka razprava z lokalnim prebivalstvom je minimum, kar je treba storiti. Mnenja domačinov so pomembna – če ne že zaradi ljudi samih v tem delu »zanemarjene« Slovenije, potem zaradi varnosti v tem delu Zahodnih Julijcev. Nujno je pritegniti zainteresirane ljudi s kreativnim razmišljanjem in tudi z izkušnjami delovanja v alpskem svetu. Če bodo vabljeni v čim večjem številu, pa se ne bodo udeležili razprav(e), bodo težko iz ozadja kreirali negativno politiko do prihajajočih sprememb. Samo po sebi je razumljivo, da mora biti pobudnik teh razprav župan s svojimi svetniki. Če beremo Primorske novice (18. marca 2013), beremo kritiko, češ da župan nekako nima suverene rešitve v nastali situaciji. To ni »nek gromozanski« problem zaradi nastale situacije; situacija je rešljiva...
V časih, v kakršnih smo, naj se finančne obveznosti občine do kaninskega področja in tematike »zamrznejo«, če ne rešujejo dejanskega problema nedelovanja žičnice. Za vsa izplačila iz občinskega proračuna, ki se nanašajo na Kanin in nanj vezane finančne obligacije in ne rešujejo nastalega stanja, se lahko v bodočnosti zgodi, da bodo obravnavana kot nenamenska poraba sredstev za družbo, ki po ZGD že davno kaže vse znake, da je potrebno ukrepanje s programom finančne sanacije. To pravico si župan kot odgovoren politik, ki je istočasno tudi »dober« gospodar, do »razjasnitve« razmer lahko vzame. Na ta način se denar prihrani v občinski blagajni. Proračun je samo eden in sredstva, kolikor jih je še, bodo nujno potrebna za ublažitev socialnih težav ljudi. Taka pomoč bi pomenila neprimerno več kot pa financiranje podjetja, ki nima več niti za plače.
Čim prej je smiselno ustvariti pogoje (verjetno so v skladu z ZGD že podani in je po ZGD vodstvo take družbe samo dolžno sprožiti takšen postopek glede na prihodke, odhodke, zadolžitve, aktualno lastno perspektivo, drugo) za sprožitev vodenega stečaja družbe, ki bo presekal trenutno agonijo zaposlenih in tistih, ki družbo neuspešno financirajo, končno vseh lastnikov, saj jim lastnina kopni. Za okoli 20 zaposlenih se uredi vse potrebno preko ZZZ Tolmin, kjer je pričakovati aktivno pomoč.
Smotrno bi bilo ustanoviti konzorcij, preko katerega bodo potekale vse nove projektne in druge aktivnosti za projekt – na primer – »Pet letnih časov Bovca«. Le na tovrsten način se bo lahko kvalificirano iskalo finančno smiselno (in transparentno) evropska, slovenska, regionalna, lokalna in druga sredstva. Občina pa bo npr. njegov nadzornik in porok. Kaninsko smučišče mora biti le manjši (nadzorovan) del celostne vsebine projekta razvoja bovške regije (gospodarstvo, malo gospodarstvo, turizem, s poudarkom na raznolikih zaposlitvenih priložnostih).
Kar se da hitro – na primer 27. septembra, na mednarodni dan turizma – bi bilo treba organizirati tiskovno konferenco (župan) in na njej sporočiti novinarjem ter zainteresiranim javnostim, da Bovec ima rešitev, ki se je že dolgo ponujala in je z zaustavitvijo gondolske žičnice zgolj dobila ugoden čas za svojo uresničitev. Časa ni veliko, vendar pa lahko županski urad skupaj s svetniki pripravi realističen in torej izvedljiv načrt sanacije žičnice in še marsikatere druge pereče tematike.
Če bodo to z optimističnim in prepričljivim tonom javno slišali iz ust prvega moža občine, bo za domačine, turiste, naključne obiskovalce in tiste, ki Bovec poznajo samo iz medijev, to signal, da se izziva zavedamo, se ga ne bojimo in nam predstavlja motiv za nove rešitve, ki jih že poznamo in jih bomo sedaj tudi uresničili.
Le v premislek: sedežnica na Mariborskem Pohorju je 15. februarja 2010 doživela neprijeten dogodek. Kot je znano, se je nesreča zgodila v soboto zjutraj, ko se je snelo povratno kolo na zgornji postaji sedežnice Stolp, kar je iztirilo jeklenico. Žičnica se je ob tem ustavila, okoli trideset ljudi je padlo v sneg. Enajst se jih je laže poškodovalo, eden pa je utrpel poškodbe hrbtenice. Direktor ŠCP Drago Rataj je 14. oktobra 2010 izjavil, da bo sanacija sedežnice Stolpa stala 850.000 evrov, sedežnica pa naj bi bila za prevoz potnikov znova usposobljena do začetka smučarske sezone 2010/11. Vprašanje se postavlja: ATC Bovec ne more najti 80.000 evrov za ponovno usposobitev žičnice, Športni center Pohorje pa je »moral« in uspel najti 850.000 evrov. In še končni pomislek: ali je v interesu neke politike v ozadju, da se ATC Kanin dobesedno likvidira in da ga za bagatelo kupijo sosedi na oni strani Kanina? Istočasno pa se širijo govorice o asfaltirani letališki stezi na letališču Bovec, ki bi stala precej več. Še enega kosa asfalta v zgornjem Posočju res ne potrebujemo.
Saga o izboru novega vodje LTO Bovec se vleče. V časniku Delo (11. maja 2013) je zaslediti prispevek z naslovom »LTO Bovec ni dobil direktorja«. Čeprav se je na razpis prijavilo kar pet kandidatov, je pogoje razpisa izpolnjevala samo Alenka Čopi. Njo pa na žalost še vedno bremeni kazenska ovadba zaradi domnevnih nepravilnosti v času njenega vodenja LTO Bovec. In zgodba se nadaljuje, Soča teče, turizem in z njim povezano gospodarstvo ter možnost zaslužka pa se vsak dan bolj oddaljujejo...
PETER J. ČESNIK Ljubljana
