Rada bi poudarila, da pravica do obveščenosti, ki jo mora ljudem zagotavljati država, pomeni pravico vedeti, kaj, zakaj in kako vsakokratna oblast uresničuje svoj volilni program. Brez učinkovitega izvrševanja te pravice je tudi volilna pravica zelo izvotljena. Brez pravice vedeti je tudi pravica do svobode izražanja mrtva črka na papirju, saj se neinformirani pač ne moremo kompetentno izražati o stvareh in ne moremo aktivno sodelovati v razpravah, ki se nam zdijo pomembne in zanimive. Kako naj namreč ocenjujemo delo izbranih predstavnikov ljudstva brez avtentičnih in resničnih informacij? Pri tem se že dolgo ne bi smeli zanesti zgolj na medije. Če nekoliko parafraziram, bi rekla, da je tudi »njihovo meso šibko«.

V zadnjem času smo obravnavali nekaj zelo zanimivih primerov informacij, za katere so organi javnega sektorja menili, da ne bi smele biti dostopne javnosti. Najbolj gotovo izstopajo podatki o primerjalni uspešnosti šol. Državni izpitni center namreč v letnem poročilu šole razvrsti glede na doseženi uspeh na splošni maturi, vendar zgolj po številkah, ne pa z imeni šol. Javnost tako ne more primerjati šol glede na uspešnost njihovih dijakov pri splošni maturi. Razlog naj bi bil v tem, da razvrstitev šol po uspehu dijakov na maturi javnosti ne bi dajala prave (celovite) informacije o kvaliteti posamezne šole. Če poenostavim, pristojno ministrstvo in v glavnem tudi šole same dvomijo o sposobnosti javnosti, da bo razumela informacije o uspešnosti šol. Tako gre na eni strani za podcenjevanje javnosti, ki naj ne bi razumela, in na drugi strani nepripravljenost ali pa nezmožnost pristojnih, da pomagajo pri interpretaciji informacij. To je po mojem prepričanju tudi njihova dolžnost. Ironično pa je, da Državni izpitni center vsako leto te analize izdeluje in rezultat za posamično šolo tudi pošlje vsaki šoli posebej. Ni dvoma, da Državni izpitni center in morda tudi drugi, izbrani po njegovi presoji, te podatke vidijo, kar napeljuje na misel, da so jih eni vredni, ker jih bojda razumejo, drugi pa ne.

Ker Državnemu izpitnemu centru naše stališče, ki je vseskozi nespremenjeno, ni bilo všeč, so šli celo tako daleč, da zdaj veljavni zakon o maturi dejansko prepoveduje uporabo podatkov o rezultatih na maturi za razvrščanje šol. No, v času, ko po različnih kriterijih razvrščamo vse in vsakogar, res ni videti utemeljenega razloga za skrivanje informacij o uspehu šol. Poleg tega za določitev o prosti dostopnosti informacij nikoli ni pomembno, kaj bo ali česa ne bo prejemnik z njo storil. Pomembno je zgolj dejstvo, da gre za informacijo, s katero v zvezi s svojimi nalogami in pristojnostmi razpolaga javni sektor, torej mora biti že iz tega razloga praviloma prosto dostopna komurkoli.

Lahko rečem, da se pri delu pogosto soočimo z argumentom organa, da javnost informacije ne bo razumela ali pa da jo bo napačno interpretirala... Tudi po objavi podatkov v aplikaciji supervizor je bilo tako. Drži tudi, da je prihajalo do napačnih zaključkov na podlagi javno dostopnih podatkov. Napačne zaključke so delali tudi novinarji, ki niso v celoti opravili svojega dela in vprašali vpletenih strani, za kaj je v določenem primeru šlo. Tako je eden od medijev na primer pisal o tem, da naj bi okrožno sodišče v Mariboru kupovalo v sex shopu, pa je sodišče samo takoj pojasnilo, da denarni tok od sodišča k »zloglasni« trgovini predstavlja vračilo predujma stranki v sodnem postopku in ne kupovanja kakšnih nespodobnih uslug ali predmetov. Skratka, javni sektor mora biti sposoben pojasniti različne dvome, nejasnosti, nenavadnosti ipd., četudi pojasnilo ne bo vselej govorilo v prid njegovemu ravnanju.

Odkar je oblast priznala, da smo vsi ljudje dovolj modri, da svobodno volimo, in smo vstopili v obdobje demokracije, nam morajo biti na razpolago tudi vse informacije o delovanju in ravnanju države v širšem smislu, brez pridržkov, ki bi izhajali iz dvomov o naši sposobnosti razumevanja. Na kratko, če smo dovolj pametni, da izbiramo vsakokratne nosilce oblasti, smo dovolj pametni tudi, da bomo razumeli, kaj ti potem počno. Pogoj za samostojno oblikovanje mnenja je vselej neomejen dostop do informacij o upravljanju države. Končno je še Cerkev, v kateri se sicer utemeljeno pričakuje, da ljudje vanjo zahajajo zaradi verovanja in ne zaradi izpričanosti posameznih dejstev, po drugem vatikanskem koncilu začela maševati v nacionalnih jezikih. Predtem ni bilo sodelovanja vernikov pri bogoslužju, velika večina jih ni razumela, kaj v latinščini govori duhovnik, Cerkvi pa se to dolgo ni zdelo pomembno. Zdaj je drugače. In v državi je stvar podobna. Če oblast res želi, da ljudje participirajo, da sodelujejo, kar je sicer bistvo demokracije, kajne, potem mora govoriti v njim razumljivem jeziku in jim ne sme ničesar zamolčati. Še posebej pa ne sme zadržati informacije v svojih predalih in arhivih zgolj zato, ker misli, da ne bomo razumeli. Kajti s tem sporoča, da smo sicer dovolj svobodni, da lahko volimo, vendar ne dovolj svobodni, da bi lahko resnično odločali. Mark Twain si je v Pustolovščinah Huckleberryja Finna zastavil zanimivo retorično vprašanje: »Ali niso vsi bedaki v mestu na naši strani? In ali ni to dovolj dobra večina v kateremkoli mestu?« Verjamem, da bi politiki, ergo država, radi vladali nevednežem in nas kdaj imeli za bedake, a iskreno upam, da si demokracije (vsi) ne predstavljajo tako.