Nobenega podajanja žoge z imperialisti

Tako v Egiptu kot Tuniziji so bili na delu notranji in zunanji vplivi. Sprememb ne bi bilo, če se ne bi oblikovala moč notranjih sil, ki so bile v teh državah pomembnejši dejavnik. V Tuniziji so bili razlogi predvsem ekonomski, brezposelnost, visoka inflacija, stagnacija gospodarstva. Revni sloj prebivalstva je bil odrinjen na rob, njihov voditelj pa je živel v slogu največjega razkošja. V državi je vladala visoka raven korupcije. K zunanjim dejavnikom lahko prištejemo privatizacijo in varčevalne ukrepe po diktatu Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Gotovo pa so bili pri revoluciji na delu tudi tako imenovani demokrati in liberalci z zahoda, ki so tudi prek inštitucij, kot je National Endowment for Democracy ameriškega State Departmenta, financirali dejavnosti aktivistov in organizirali urjenje, delavnice in seminarje. Vemo, da so bili ti elementi udeleženi. Razlog je bilo tudi dejstvo, da se je stari diktaturi čas iztekel. Postajala je vse bolj nepopularna in treba je bilo nastaviti novo oblast.

To nas pripelje do vloge tunizijske Muslimanske bratovščine, ki tamkaj nosi ime Al Nahda, Renesansa. V preteklosti je bila močno protiiperialistično nastrojena, nekaj let pred vstajo pa se je začela spogledovati z neoliberalizmom. Njen voditelj Rašid Al Ganuši je dolgo živel v izgnanstvu v Londonu, in zdi se, da je to človek, na katerega je računal zahod. Poleg medijske in moralne podpore je povsem mogoče, da je iz tega vira prejemal tudi denar. Pomenljivo je, da Al Nahda v zadnjem času molči glede dveh zadev, imperialistične vloge Izraela ter širjenja ameriških vojaških oporišč na širšem prostoru Bližnjega vzhoda. Vse kaže, da se je odločila podajati si žogo z imperialističnimi silami.

V Tuniziji so na delu tri kategorije: gibanje, povezano s sindikati, ki se nagiba levo, kapitalistični sekularni blok in islamisti. V Egiptu so razmere bolj zapletene. Prvi izmed taborov je levičarsko usmerjena skupina naslednikov egiptovske revolucije iz leta 1952. Njihov kandidat je bil blizu uvrstitvi v drugi krog predsedniških volitev. Kot nacionalisti si želijo gospodarstvo, ki bi bilo neodvisno od pritiskov mednarodnega finančnega kapitala, IMF in podobnih inštitucij. Ta blok je zelo kritičen do muslimanske bratovščine zaradi medsebojnih sovražnosti iz preteklosti. Drugi zelo močan blok je skupina, ki je povezana z vojsko. Ta ima v Egiptu, podobno kot v Pakistanu, Mjanmaru in nekoč v Indoneziji, moč, ki se razteza na ekonomijo in sega v vse pore družbe. To so nedemokrati, ki čakajo, da bo revolucija dokončno zavožena in se jim bo ponudila priložnost za prevzem oblasti.

Tretja skupina so islamisti; Muslimanski bratje in salafisti. Prvi, ki so zaradi poskusa umora predsednika Naserja dolga leta trpeli preganjanje, mučenje, pod Sadatom in Mubarakom pa vsaj politično diskriminacijo, so v preteklih letih razvili široko mrežo civilnih ustanov na lokalni ravni, med drugim humanitarne narave, kot so bolnišnice in šole... Obstoječa infrastruktura jim je, čeprav niso bili med pobudniki revolucije, na demokratičnih volitvah omogočila prevzem oblasti. So najbolje organizirani. Dobili so več kot 50 odstotkov glasov, medtem ko so jih salafisti zbrali 25 odstotkov. Muslimanski bratje se od salafistov razlikujejo pri razumevanju položaja žensk in interpretaciji vloge islamskih zakonov v moderni družbi. Njihovi pogledi so manj radikalni, čeprav se znotraj organizacije delijo na trše in mehkejše frakcije.

Salafisti gojijo sovraštvo do vseh drugih oblik vere, celo znotraj islama. Pridevek takfiri jim kar ustreza, pomeni namreč, da sebe pojmujejo kot ene in edine – vsi drugi so nečisti in manjvredni. Tako salafistom kot Muslimanski bratovščini pa je skupno vztrajanje pri pomenu islamske identitete, kar je ekskluzivistična poteza, ki ni v skladu z duhom modernega, reformističnega islama.

Ekonomske razmere v Egiptu so danes pod vladavino Muslimanske bratovščine obupne. Predvsem skrbi, da ni videti jasne smeri izhoda iz krize. Pred vrati je finančna pomoč IMF v višini 4,8 milijarde dolarjev, ki je pogojena z novim varčevanjem in omejitvami vladnih subvencij, to pa pomeni še več težav za večinski, revnejši sloj prebivalstva. Revolucijo je torej zanetila tako imenovana google generacija, oblast pa je prevzela skupina islamistov, ki se podreja istemu nareku mednarodnega finančnega kapitala, kot sta se mu priklanjali vladavini Mubaraka in Ben Alija. Da si egiptovska in tunizijska oblast podajata žogo z imperialističnimi silami, kaže tudi podpora nasilnim poskusom zamenjave oblasti v Siriji.

Tudi v Libiji so bili na delu različni dejavniki. Res je, da so obstajala posamezna nasprotovanja Gadafiju. V Bengaziju so bile, kar ni bilo prvič, omejene demonstracije, ki jih je libijska vojska nasilno zatrla. Vendar po mojem mnenju v Libiji ne moremo govoriti o množični vstaji ljudstva proti oblasti, kot se je to zgodilo v Tuniziji in Egiptu. Gadafijeva avtoritarnost je eden od razlogov, ki so prispevali k nezadovoljstvu, toda igro so v resnici režirali dejavniki iz tujine. Še posebej veliko vlogo pri tem je imela Francija. Izpostavil bi na primer prispevek frivolnega filozofa Benarda Henryja Levyja. Če ne bi bilo manipulacij, ki so bile vodene iz tujine, kamor spada tudi izigrana resolucija varnostnega sveta ZN, ki je bila zlorabljena za Natovo bombardiranje, bi se Gadafi nedvomno obdržal na oblasti.

Libija pod Gadafijem je bila v marsičem kaotična družba, toda trditev, da je Gadafi zatiral svoje državljane, je preprosto napačna. Ni dvoma, da je zagrešil določena grozodejstva, a kljub temu je veliko storil za prebivalstvo. Državljani so pod njegovo oblastjo uživali izjemne ugodnosti: stanovanja za mladoporočence, denarne premije za novorojenca, avtomobili in bencin za vse državljane praktično zastonj, bančna posojila brez obresti, država je študentom plačevala celo doktorate v tujini... Gadafi je storil nekaj neumnosti, prav tako njegovi sinovi, toda zahodni korporativni mediji pri slikanju njegove negativne podobe vseeno močno pretiravajo.

Če zanemarimo odsotnost bombardiranja, kar sta v varnostnem svetu ZN preprečili Rusija in Kitajska, je v primerjavi z Libijo treba poudariti dve bistveni razliki: struktura oblasti je bistveno bolj organizirana, močne lovke stranke Baath segajo na vse strani, obenem pa Sirija premore tudi bistveno več družbene kohezije. Sirija je edina država v arabskem svetu, za katero bi si upal trditi, da se njeni prebivalci počutijo kot enakovredni državljani ne glede na vero in etnično pripadnost. Kristjani se prosto sprehajajo po mošejah, muslimani obiskujejo cerkve... Sirija je odprta, sekularna in za slehernega državljana vključujoča družba. Njeno načrtno rušenje, čemur smo priča danes, je še toliko bolj tragično, ker gre za poskus uničenja celotne civilizacije.

V primeru Dare, kraja ob jordanski meji, kjer so bile prve demonstracije, so sirske varnostne in obveščevalne službe dejansko nasilno zadušile vstajo, pobijale in mučile. Toda že po tednu dni, ko se je upor preselil v Homs blizu libanonske meje, je postalo jasno, da za vstajniki stoji skrita roka. Med glavnimi zarotniki iz regije je treba omeniti bivšega libanonskega premierja Saada Haririja, dolgoletnega Asadovega nasprotnika, in savdskega princa Bandarja bin Sultana, ki mu zaradi tesnih stikov z družino bivših ameriških predsednikov pravijo tudi Bandar Bush. Vstaja je tako zelo hitro prerasla v oboroženi upor, katerega podlaga so bili spet nekateri notranji razlogi. Denimo gospodarske posledice tri leta in pol trajajoče suše, ki je za seboj pustila z oblastjo nezadovoljno ruralno prebivalstvo.

Militantneži, ki jih sponzorira tujina, so danes izredno dobro organizirani. Njihove vrste skoraj v celoti sestavljajo islamisti. Tako imenovani sekularni uporniki so povsem neznatna in nepomembna sila. Na bojišču prevladujejo posamezniki, ki spadajo v kategorijo takfiri. Za večino terorističnih dejanj je denimo odgovorna z Al Kaido povezana fronta Al Nusra. Zločini skrajnežev vse bolj uničujejo vezivno tkivo sirske družbe, ki prej ni poznala verskega fanatizma.

Zgodovino Muslimanske bratovščine v Siriji je močno zaznamoval vladni obračun z njenimi pripadniki v mestu Hama leta 1982, zaradi katerega med njenimi simpatizerji še vedno vlada močan resentiment do Asadovega klana. Že poskusi Muslimanskih bratov, da bi zrušili oblast Bašarjevega očeta Hafeza, so bili izjemno nasilne narave. Muslimanska bratovščina je v Siriji, da bi uveljavila svoja stališča, vedno uporabljala nasilne metode, zato je bila izkoreninjena. Nasilje uporablja tudi danes, in prav to je razlog, da je Asadova oblast še močnejša, kot je bila na začetku oboroženega upora. Ljudje so spregledali nestrpno naravo upornikov, ki sovražijo sekularizem, manjšinsko šiitsko ločino islama in sufizem, njegovo mistično obliko.

Muslimanska bratovščina, ki jo vodijo emigranti iz tujine, je skupaj z uvoženimi oboroženimi skupinami, ki ustvarjajo kaos v Siriji, nedvomno sila, ki v sirski družbi predstavlja tujek. Upal bi si trditi, da bi na referendumu, če bi ga razpisali danes, Bašar Al Asad prejel blizu sedemdeset odstotkov glasov. V tem trenutku je namreč edini garant za enotnost sirskega ljudstva in obstoj države.

Načrt za preureditev zahodne Azije, ki je skovan že dlje časa, luč dneva pa je ugledal v času uradovanja Condolezze Rice, ima najmanj tri glavne, bolj ali manj odkrite cilje: zagotoviti dolgoročno prihodnost Izraelu, kar pomeni, da ga arabske sosede ubogajo, se ne menijo za njegovo jedrsko oborožitev in zagotavljajo njegovo varnost. Drugi cilj je povezan z energijo, plinovodi in zadeva Rusijo, Iran ter kaspijsko območje. Tretje poglavje je nadzor nad Kitajsko, ki je v svoji oskrbi z energenti odvisna od Savdske Arabije in Irana. Sirija je temu načrtu v napoto. Skupaj z Iranom in libanonskim Hezbolahom predstavlja neposredni center odpora omenjenemu imperialističnemu projektu.

V zahodni Aziji je od nekdaj obstajala dihotomija med suniti in šiiti, tako na verskem kot političnem področju, zato jo zahodne sile tudi izkoriščajo za svoje cilje. Da je igranje s čustvi sektaških nasprotij priročno orodje ZDA, se lahko prepričamo v Iraku, ki danes drvi v državljansko vojno. Ob okupaciji so bile na strani šiitske večine, ker je bila Sadamova oblast v rokah sunitske manjšine. Zdaj, ko so na oblasti Iranu naklonjeni šiiti, pa podpirajo uporne sunite. Da bi opozoril na hipokrizijo, savdske prijatelje pogosto vprašam: zakaj ni bilo problemov z Iranom, ko je bil na oblasti šah, ki je bil prav tako iz šiitske ločine? Morda zato, ker sta skupaj s savdskim dvorom služila istemu gospodarju?

Če pogledamo vlogo zahoda v prevratu, ki je spodnesel demokratično izvoljenega voditelja dr. Mosadeka, sekularista, ki niti ni bil levičar, ampak le nacionalist, ki je podržavil iransko nafto, nam postane jasno, kaj je glavni kriterij zahoda. Potem ko je islamska revolucija odnesla šaha in je bila nafta spet podržavljena, je Iran, tokrat v vlogi vladajočega klera, znova postal tarča zahoda. Ne gre za vprašanje sekularne ali klerikalne oblasti. Jedro problema je odpor proti imperializmu.

Predstava zahoda s človekovimi pravicami in demokracijo je popolnoma votla. Kakšne vrste demokracijo pa lahko utrjuješ s Savdsko Arabijo na levi in Katarjem na tvoji desni? Ko je savdska vojska vkorakala v Bahrajn in brutalno zatrla množične demokratične proteste, je zahod le sedel, gledal in celo podpiral Savdijce. Po katarski ustavi pripadata nafta in plin osebni lastnini vladarja. Tam ni volitev, ni nobenih demokratičnih inštitucij. Zahod pa je s Katarjem vseeno v najboljših odnosih. Enako v primeru Savdijcev. In to so države, ki naj bi narekovale, kakšna bi morala biti Sirija, na vseh področjih neprimerno naprednejša družba? Mar to ni nezaslišana hinavščina in prevara?

Levica je že od procesov ob razpadu Sovjetske zveze notranje zlomljena, brez vizije in v procesu iskanja same sebe. V primeru Libije, Sirije in Irana je zadeve razumela napačno. Omejuje jo preveč poenostavljen pogled, mešanje pojmov avtoritarnosti in tiranije. Seveda se pojavljajo problemi, ki jih je treba reševati, tudi glede načina vladanja Gadafija ali Asada, vendar ne smemo izgubiti izpred oči širše slike. V zvezi s Sirijo se moramo vprašati tri stvari: prvič, ali z nasprotovanjem Asadu pomagam krepiti sile, ki poskušajo preurediti zahodno Azijo v skladu z omenjenim imperialističnim načrtom? Odgovor je nedvomno da. Asad je del odpora, prav tako Iran. Drugič, ali kot zagovornik napredne in sekularne družbe, ki podpira rušenje Asadove oblasti, nisem v protislovju s samim seboj, ko pomagam prav nasprotnikom take ureditve v podobi skrajnežev in džihadistov, ki prevladujejo med uporniki v Siriji? Odgovor je enak prvemu. Tretja točka je ekonomske narave. Če zavračam kazino kapitalizem, kar je le mil izraz za današnji neoliberalizem, kaj ni povsem logično, na katero stran se bom postavil? Sirija ima ekonomijo javnega sektorja, ki ni bila nikoli del neoliberalnega projekta. Sirija in Iran, ki premoreta neodvisni centralni banki, nista kolešček v mehanizmu globalnega finančnega kapitala in poskušata zadeve, čeprav je to izredno težko, urejati mimo njegovih inštitucij.

Izmed teh treh točk je po mojem najpomembnejše kljubovanje imperializmu. Odpor je edino, kar šteje, saj predstavlja način transformacije. Zavrniti je treba podajanje žoge s centri imperialistične moči. Četudi na koncu propadeš. Izid ene bitke še ne prinese končnega poraza. Važno je, da se odpor nadaljuje. Brez odpora ne vidim prihodnosti za boljši svet. Svet, ki je utemeljen na hegemoniji, ne premore niti trohice pravičnosti.